Skip to content

1945 Litomyšl – Srečanje v svobodi

29. 01. 2018

Fotografija je nastala meseca maja leta 1945 v mestu Litomyšl na Češkem, ko se je Marjan vračal domov iz ujetništva pri kraju Luckenwalde v Nemčiji. Po skoraj petih letih se je končno srečal z zaročenko Miroslavo (Miro) Frankovo.

Še vedno je v uniformi starojugoslovanske vojske. Na čepico in rokav uniforme si je prišil zastavico osvobojene domovine Jugoslavije, Mira je oblečena v lepo bluzo, v laseh ima obroč. Posnetek je v parku naredil njen sodelavec Viktor Hájek. V ozadju je viden del gledališke stavbe, ki se imenuje Smetanova hiša.

Druga svetovna vojna je bila končana in vojni ujetniki so se vračali proti domu. Marjan se je na tej poti seveda najprej ustavil pri svoji zaročenki. Že od predvojnih dni mu je bila zelo všeč tudi njena družina, še posebno se je razumel z njenim svakom. Ko se je pojavil na domu v Litomyšlu, je bila Mira v službi. Hotel jo je presenetiti. Mirino nečakinjo osemletno Sonjo, so poslali k Miri v službo. Rekla ji je, da jo čaka doma neka gospa. Deklica ni bila preveč prepričljiva, zato jo je Mira vprašala: “Ni ta gospa slučajno Marjan?”

Presenečenje ni uspelo. Marjan je ostal nekaj časa pri njih. Z Miro sta se dogovorila, da bosta živela v Sloveniji, ki je Mira še ni poznala. V zvezi s tem ni bilo nobenih problemov. Ni bila “prodana” nevesta, čeprav sta odločitev sprejela v rodnem mestu Bedřicha Smetane. Prišla naj bi čim prej za ženinom v Ljubljano. Učila se je slovenščine, s tem je začela že pred vojno. Pred tem še nikoli ni bila pri nas. Ni poznala Slovenije, kaj šele Notranjske, kraških rek in presihajočih jezer. Marjan ji je sicer pripovedoval nekaj o tem, o Planini, Ljubljani in morda še kaj. Prav verjetno pa še nikdar ni slišala za Bloke in Babno polje, še manj za Slivnico, goro čarovnic. Tako goro, zelo podobno kar se tiče čarovnic, je imela doma, dobrih štirideset kilometrov vzhodno od svojega rodnega mesta Zábřeh. Imenuje se Velký Roudný in je ugasli ognjenik v pogorju Nízký Jeseník.

Marjan se je pripravljal s še drugimi bivšimi sojetniki preko Brna na povratek domov. “Na Dunaju so takrat začuda vsi znali češko”, je pripovedoval kasneje, saj nemščine sploh ni potreboval. Češkega porekla je kar znaten del Dunajčanov.

V Brnu se je prijavil za potovanje v Ljubljano na t. i. “Jugoslavenski narodni odbor” in dobil za to kot bivši vojni ujetnik ustrezen dokument. Končno se je lahko vrnil v domovino.

Viri:

  • Marjan Lavrenčič (fotografija in ustno, potrdilo)
  • Soňa Antošová (pisno)

Kraj: Litomyšl, Čehoslovaška republika (Tretja ČSR)
Datum: maj 1945
Avtor: Viktor Hájek
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 18. 11. 2015
Oblika: fotografija in potrdilo

Advertisements
3 komentarji leave one →
  1. Anonimnež permalink
    29. 01. 2018 17:52

    Kako se je pa tale zgodba končala ?

    Všeč mi je

  2. Anonimnež permalink
    30. 01. 2018 18:13

    No , to je pa lepo .

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

%d bloggers like this: