1956 Kranj – Tri generacije

Moj ded Janez (Ivan) je prikolesaril iz Ljubljane v Kranj k nam na obisk. Takrat je imel že dobrih petinšestdeset let. Moja mati Mira nas je posnela nekega toplega sončnega dne leta 1956 pred stanovanjsko hišo za tovarno ISKRA, kjer smo takrat živeli.

Ded Janez stoji na sredini, desno od njega moj oče Marjan, fantič na levi pa sem jaz. Deda smo nameravali spremljati vsaj del poti proti Lju­blja­ni, zato stojimo vsak ob svojem kolesu, tik preden smo se odpravili na pot, mi trije – tri generacije.

V petdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo kolo oziroma bicikel naše pomembno prevozno sredstvo, saj smo bili še pred začetkom motorizacije. Imeti kolo je veliko pomenilo, svoj prvi otroški bicikel sem dobil na Moravskem od bratranca, ko ga je prerasel. V Kranju je bil nekaj posebnega, saj takrat nisem poznal nobenega vrstnika, ki bi imel kaj podobnega. Iz slike je očitno, da imata oče in ded bolj ali manj opremljeni kolesi, še iz časa pred drugo svetovno vojno, moj mali bicikel pa je brez luči in dinama, brez zadnjega odbojnega stekla, brez prednje zavore, imel pa je vsaj zvonec. Vsi bicikli na sliki so z eno prestavo in nimajo menjalnika.

Oče in ded imata sončna očala, ded tudi sponke za hlačnice, da je lahko lažje kolesaril in se mu ne bi umazale. Z očetom nosiva vsak svoje pumparice, ki so se zapenjale pod kolenom, za kolesarjenje so bile prav primerne.

Ded se je rad šalil, njegova govorica je imela elemente notranjskega narečja. Z njim sem doživel tudi prvo kolesarsko prigodo. Imel sem pet ali šest let in peljal me je na svojem biciklu, jaz pa sem vtaknil noge med špice, tako da sva se prevrnila in telebnila na tla sredi Streliške ulice v Ljubljani. Ni bilo hujših posledic, le nekaj odrgnin in bušk, kar naju ni nikakor odvrnilo od kolesarjenja.

Voziti sem se naučil najprej na kolesu za odrasle. Stal sem na pedalih in lovil ravnotežje. Ko sem ga obvladal, je šlo naprej samo od sebe. Pri tem so mi seveda pomagali.

Poleti leta 1955 sem bil na počitnicah pri starih starših na Moravskem v mestecu Zábřeh, kjer sem dobil omenjeni otroški bicikel. Na njem sem se ves srečen spustil po klancu navzdol. Šlo je vedno hitreje, zato sem hotel prijeti za zavorno ročico na balanci, ki pa je ni bilo. Zaviral sem kar z nogami in drsal s sandali po tleh ter se na ravnini končno ustavil. Šele kasneje sem ugotovil, da lahko zaviram z zavrtitvijo pedalov nazaj. Imel sem osem let.

Nekega dne nas obišče sorodnica Jiřina s sinom Jirko. Bila je vdova po Bogu Deklevi. Po njegovi smrti se je odselila z obema sinovoma iz Kranja v Brno. Jirka, vnuk Albine iz Planine, je bil nekaj let starejši od mene. Ni znal več slovensko, jaz pa takrat ne več moravsko (v tem jeziku sem najprej spregovoril), razumel pa sem skoraj vse. Zgrabil je moj bicikel in se zapodil po okoliških ulicah. Vrnil se je peš in žalostno vodil bicikel s predrto zračnico ob sebi. Razočarano sva se spogledala, saj se tisti dan nisva več mogla voziti z biciklom. Le kdo ga bo popravil!? Čez kakšen dan mi je ujec Lojz zakrpal zračnico. Prvič v življenju sem videl, kako se to dela. Spet sem se veselo vozil naokrog.

Tamkajšnje moravsko narečje mi najprej še ni šlo z jezika, govoril sem slovensko, zato me vrstniki iz sosedstva niso razumeli in so me proglasili za Nemca. Odzvali so se kot nekoč Slovani pri srečanju z Germani, zanje sem bil pač “nem”, ker sem govoril nerazumljiv jezik. Seveda sem protestiral in s tem nevede zatajil tudi svoje nemške korenine. Šele kasneje sem izvedel, da je bil moj moravski ded dejansko povsem nemškega porekla, vendar se je poslovanil, ker je hodil v češke šole in postal velik češki rodoljub. Doma so ga včasih dražili v skladu s češkim pregovorom: “Poturčenec je hujši od Turka!”

To fotografijo je istega dne posnel moj oče. Moja mati Mira stoji ob svojem ženskem kolesu Achilles (proizvajalec Závody Achilles, A. Schneider a spol., Horní Police) iz leta 1938 z lesenimi ročaji na balanci. Proizvajalca za očetovo, dedovo in svoje kolo pa se več ne spomnim; svoj bicikel bi morda lahko prepoznal v kakšnem kolesarskem muzeju. Spominjam se le še to, da je bil svetlomodre barve.

Mati je imela druge opravke, deda pa sva z očetom spremila do Medvod. Peljali smo se skozi vasi ob Savi, tudi skozi Mavčiče in Podrečo, mimo Zbilj do sedanjega Penziona Na klancu, kjer smo se poslovili – ded se je odpeljal v Ljubljano, midva z očetom pa nazaj v Kranj.

Slovarček:

• pumparice: hlače s spodaj stisnjenimi hlačnicami, segajočimi pod kolena (Slovar slovenskega knjižnega jezika – SSKJ)

Viri:

• Marjan Lavrenčič (fotografiji)

Kraj: Kranj
Datum: leto 1956
Avtor: Mira in Marjan Lavrenčič
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 7. 6. 2019
Oblika: 2 fotografiji