1948 Sv. Vid – Družina Pirman ob birmi
Razširjena družina Nežne mame, njenih birmancev z botri ter nekaj sorodnikov. Slikano na dan podelitve svete birme 18.6.1948 na župnijskem vrtu pri Svetem Vidu.
Nežno mamo (o njej smo že pisali v Starih slikah) obkrožajo edina vnukinja Jožica, pet vnukov, hčerka, tri snahe in ostali sorodniki. Manjkajo sinovi – očetje birmancev, ker so žal vsi padli med vojno. Mama Marija, moja stara mama, je imela pri birmi vse tri svoje otroke, pa še birmanska botra je bila svoji nečakinji Slavki. Po pripovedovanju moje mami Jožice vem, da je imela na obeh očesih gnojne izpuščaje, ječmene so to takrat imenovali. Zelo jo je bolelo, zato ni bila ravno najbolj razpoložena, kar se tudi opazi. Franci, najmlajši takratni udeleženec pa se spominja še enega dogodka. Dan pred birmo sta šla s sestrično Jožico v sosednjo vas k neki gospodinji po nageljne, ki jih je imela na vrtu. Na dan birme so jih dobili vsi birmanci in si jih pripeli na obleko. Jožica pa je dobila celo dva v lase. Če dobro pogledamo sliko, pa lahko ugotovimo, da tudi Feliks nekam mrko gleda. Bil je edini birmanec brez nageljna na obleki. Pa ne, da ga ni dobil. Le pred cerkvijo ni zdržal pri miru. Je bilo treba narediti en krog okrog cerkve, pa ga je izgubil.
- Prvi je birmanec brez nageljčka Feliks Pirman.
- Sledi mu sestrična po mamini strani – birmanka Slavka Korošec.
- Sedi njena teta in botra Marija Pirman,
- ob njej je še mlajša sestrica Elica Korošec in
- nato stara mama Neža Pirman.
- Zadaj stoji Feliksov boter Andrej Matičič iz Ivanjega sela.
- Sledi snaha Jožefa Pirman in
- njen sin Ciril Pirman.
- Najmlajši je Franci Moljk iz Planine, sin Karoline,
- ki sedi poleg njega in je bila botra svoji nečakinji Jožici Pirman.
- Poleg Jožice je njen brat France in
- sorodnik Ivan Mahnič (Kovačev).
- Za njima je njun boter (Francetov bratranec) Janko Pirman, ki jima ponosno drži svoji roki na ramenih, kot se za botra spodobi.
- Levo je še teta Pepa (Podlogarjeva), tudi snaha Nežne mame, vendar ostala po vojni vdova brez svojih otrok.
Moja mami je vse lepo ohranila. Zato tukaj lahko vidimo njeno potrdilo o prejemu svete birme. Zanimivo je to, da sta skupaj napisani imeni birmanke (Jožefa) in njene botre (Karolina). Potrdilo je izdal takratni birmovalec, pomožni škof ljubljanski Anton Vovk, dne 18. 6. 1948.Slovarček:
- ječmen: gnojni izpuščaj na očesu
Viri:
- Franci Moljk
Kraj: Sveti Vid
Datum: 18. 6. 1948
Avtor: neznan
Zbirka: Danica Červek
Skenirano: 7. 12. 2017
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Krasno, da so vsi podatki tako skrbno zapisani!
Ko omenjate fantovo peripetijo z izgubljenim nageljnom, ste me spomnili še ene otroške nageljnove zgodbice iz leta 1957:
Težko je bilo dobiti nageljne, niso jih imeli kjerkoli in tudi ni nujno, da so jih bili voljni podariti. Tiste dni smo končali drugi razred v starotrški ljudski šoli in v skladu z nenapisanim pravilom smo hoteli tudi mi obdarovati našo učiteljico Rozko, ker je bila dobra in mila duša. Nismo se znali še organizirati, čeprav smo o obdarovanju učiteljice govorili že dneve prej, pa je potem vsak prinesel od doma darilce, kakršnega je pač lahko kupil ali znal narediti. A tik pred zdajci si je nekdo zmislil, da ji moramo dati tudi nageljne in že kar pokazal s prstom name: “Ti in Milena ( soimenjakinja), pojdita k Mercinovim prosit nageljčke za našo učiteljico!” In sva šli. Mercinovi so imeli hišo prav blizu šole, pred hišo pa bogato okroglo cvetlično gredo, obrobljeno z roza nageljčki, ki so dišali prav čez živo mejo na pot. “Kaj pa bosta z njimi?” naju je vprašala Mercinova gospa in midve sva ponosno povedali:”Za učiteljico bodo!” “No, le naberimo jih!” je rekla in se čudno posmihala, kakor da se mora prav zadrževati, da se ne bi smejala naglas… In najbrž se je res, saj sva prišli fehtat nageljčke za učiteljico prav v hišo, kjer so bili učitelji iz roda v rod že leta in leta, še ne dolgo nazaj in čez nekaj let spet tudi ravnatelji starotrške šole…. A kako bi midve, ubogi drugarki to vedeli, če pa naju še nihče od njih ni učil in nobenega nisva še poznali?! Čez tri leta se nama kaj takega ne bi več zgodilo… Takrat pa smo našo učiteljico zasuli s kopico mavčnih figuric, glinastih vazic, risbic in kdo ve česa še, pa še s šopkom nageljčkov povrh, ki jih je vzgojil mogoče prav njen nekdanji predstojnik, učitelj Ivan Mercina, med drugim tudi vzoren in napreden vrtnar…