Skip to content

1917 Krems – Velika vojna (2)

29. 09. 2018

Za čokato leseno mizo sedi sedem avstro-ogrskih vojakov, štirje držijo v rokah igralne karte.
Na koncu desne klopi zamišljeno sedi vojak, ki ga je nekdo na robu fotografije označil s puščico. To je Janez Štefančič, moj ded.

Na drugem koncu mize se nasmiha medicinska sestra – vsaj danes bi ji rekli tako – v polkrogu za njo pa se je postavilo 13 vojakov. Čisto zadaj vidimo še štiri, ki najbrž stojijo na leseni klopi. Smo v četrtem letu I. svetovne vojne, leta 1917, v vojaški bolnici v avstrijskem Kremsu.

Fotografiranje na začetku prejšnjega stoletja ni bilo tako vsakdanje opravilo, kot je danes, zato smo pravzaprav imeli srečo, da je nekdo naredil ta posnetek in da je fotografija kljub vsemu prišla v roke mojemu očetu, ki jo je nato, pred mnogimi leti, trdno prilepil v družinski album.

Ded Janez deluje utrujeno. Sem je prišel po poškodbi, ki jo je utrpel na tirolski fronti, do tedaj najviše ležeči bojni črti vseh časov, ki je potekala po vrhovih na višini 3000 metrov in več. Ni mi znano, kako so na te položaje zvlekli topništvo, se obstreljevali in gradili podzemna zaklonišča (kaverne), da bi se zaščitili pred mrazom in smrtonosnim ognjem.
Nekatere gore, tako piše Wikipedija, so bile že nekaj mesecev po začetku vojne prevrtane kot švicarski sir. Dostikrat se je zgodilo, da sta obe strani vrtali v isto goro in so se rovi začeli križati. Takrat je globoko v gori prišlo do bojev, prišlo pa je tudi do minske vojne, s katero sta obe strani poizkušali uničiti nasprotnikov podzemni sistem in položaje na površini. Zaradi številnih eksplozij podzemnih min so se nekateri vrhovi med vojno znižali tudi za deset metrov.
Vojaki si v bolnišnici krajšajo čas s kartanjem. Najprej sem pomislil, da igrajo nekoč priljubljeno briškolo, vendar sem kasneje podvomil. Prva karta z desne namreč spominja na Škisa, druga pa na srčevega kavala, torej na karti, ki sicer sodita v igro tarok. Na mizi je nekaj kovancev in bankovcev, slednji so videti, kot da so izrezani iz časopisnega papirja, namenjeni zgolj igri. Poleg leži čik, ugasnjeni del že na pol pokajene cigarete, ki bo čez čas še prišel prav.
* * *
Prva svetovna vojna je bila za nas usodna tudi potem, ko je orožje utihnilo. Kot Čehi, Poljaki in drugi slovanski narodi, so po razpadu Avstro-Ogrske tudi Slovenci hoteli svojo lastno državo, združene slovenske dežele, rešene tujega gospostva. Prepričani so bili, da bo mirovna konferenca spoznala pravične slovenske zahteve in jih podprla. A to se ni zgodilo, veliki so imeli svoje računice. Slovenske dežele, kot jih je na znamenitem zemljevidu leta 1852 idealistično izrisal slovenski domoljub Peter Kozler, so bile po sporazumih in plebiscitu nazadnje razkosane med štiri države.

Viri:

Kraj: Krems, Avstrija
Datum: 1917
Avtor: neznan
Zbirka: Bojan Štefančič, družinski album
Skenirano: 28. 09. 2013
Oblika: fotografija

Advertisements
One Comment leave one →
  1. bozatoni permalink
    30. 09. 2018 13:18

    Tudi moj praded se je boril na Tirolski fronti. Stara mama je pripovedovala, da ji je oče padel v Tirolah, tako piše tudi na spomeniku pri Fari.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: