1959 Begunje – O telefonu

Takole smo se zadovoljni slikali v Begunjah pred Mihovčkovo hišo. Oče Vinko je takrat še fotografiral s črno-belim filmom, sem in tja pa je že napravil kakšno fotografijo z dia filmom.

Danes živimo v času, ko je telefon nekaj najbolj vsakdanjega. Pravzaprav je ena od stvari, brez katere ne znamo več živeti.

Če bi se sedaj v mestu nekako znašel nekdo, ki ni spremljal spremembe zadnjih nekaj deset let, bi bil začuden:

• Po cestah hodijo ljudje in namesto da bi gledali okrog sebe in pozdravljali mimoidoče, imajo pred sabo iztegnjeno roko, oči pa nepremično uprte v dlan. V dlan si gledajo tudi, ko so na kavi, avtobusu, nekateri še med vožnjo z avtom.
• Pešci na ulicah se pogovarjajo sami s sabo, dozdeva se jim, da z nekom govorijo. Na glavi imajo nekakšne naušnike ali pa imajo ušesa priklopljena na žice. Včasih z rokami celo mahajo po zraku.

Jasno, govorim o današnjih telefonih.

Pa ni bilo vedno tako. Konec petdesetih let smo živeli v Begunjah. Tam sta bili le dve telefonski številki, če se prav spomnim. En telefon je bil na pošti, drugega pa je imel miličar, ki je stanoval v stari šoli pri cerkvi. Lahko si predstavljamo, kako debel je bil telefonski imenik.

Z dogodkom, ki se ga spomnim, bi rad prikazal, kako se je svet v tem času spremenil.

Naša družina je šla takrat na obisk k maminim staršem v Lož. Na pot smo šli z avtobusom. V Ložu smo nameravali prenočiti.

Stric v Ložu je takrat imel telefon, saj je bil vzdrževalec telefonskih linij prav tja do Prezida. Tisto popolne, ko smo bili tam, je zazvonil, kar ni bilo ravno vsak dan. Na telefonu se je oglasil stari ata iz Ljubljane. S staro mamo sta prišla na obisk k nam v Begunje z avtobusom. O tem nas nista mogla obvestiti, pa sta prišla čisto nenapovedana. Nekdo v Begunjah, ki je vedel, da smo v Ložu, jima je svetoval, naj gresta k miličarjevim in pokličeta v Lož.

Tisti dan se nismo mogli vrniti. Z edinim avtobusom, ki je vozil, smo v Lož ravno prišli. Staremu atu smo naročili, naj v Begunjah poiščeta Mihovčkove, naj jim razloži nerodno situacijo in naj prosi, da bi pri njih s staro mamo prenočila. Kaj so to prenočišča, takrat še nismo vedeli.

Naslednji dan smo prišli domov v Begunje. Ljubljanski stari ata in stara mama sta nas zadovoljna čakala pri Mihovčkovih, kjer je nastala tudi ta fotografija.

Telefon ni bil vsakdanja stvar niti še 10 let kasneje, konec šestdesetih let. Število priključkov je bilo omejeno s centralo. Centrale tistega časa so imenovali avtomatska centrala za razliko od starejših, ko je poštarica ročno prevezala klicočega h klicanemu. Ne vem, kako je sistem deloval izven delovnega časa. No, konec šestdesetih let je bilo še vedno težko do telefona. Dobil si ga le, če se je kakšna linija sprostila, torej, da ga prejšnji lastnik ni več potreboval.

Takrat so bile po mestih postavljene tudi telefonske govorilnice. To so bile majhne, približno meter krat meter velike steklene hiške s kovinskim okvirjem. V režo si vrgel kovance in si temu primerno kupil dolžino trajanja pogovora. Vedno smo govorili tako dolgo, da je bil znesek porabljen in s tem linija prekinjena. Ena takšna je bila tudi v Cerknici. Zdi se mi, da ni še tako dolgo, kar so jo odstranili. Prav pogosto govorilnic nismo uporabljali, saj nisi imel koga klicati. Vsekakor pa jih nismo uporabljali za klepet.

Še v devetdesetih letih smo šli na enomesečni dopust, pa smo v celem mesecu domov klicali le enkrat.

Kraj: Begunje
Datum: 1959
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 30. 9. 2018
Oblika: diapozitiv