1961 Babno Polje – Olga in Jože pri obhajilu

Na sliki sta Olga in Jože, najmlajša otroka od Ivanovih iz Bukovice tik po prejetem prvem obhajilu. Kot je navada in se spodobi, so ju nadvse praznično oblekli in okrasili z dišečimi belimi nageljni in asparagusom. Otroka sta pred fotografom – najbrž na povelje – z ganljivo pobožnostjo sklenila roke k molitvi, vsa prevzeta od svečanega dogodka. Prizorišče je nekje ob zidu pri cerkvi sv. Miklavža na Babnem Polju, fotograf pa prav mogoče Jože Žnidaršič, a ni za to nobenega dokaza. Zadaj se vidijo Požarišča in Jurčev grič, še prej pa babnopoljske gmajne na vzhodni strani kotline oziroma polja.

Olga in Jože imata eno sestro in tri brate, ki so vsi starejši od njiju in so v šolo hodili na Babnem Polju, le eden od starejših bratov je nekaj časa stanoval v starotrškem internatu.

Do sredine petdesetih let 20. st. je na Babnem Polju vse izpred vojne poučeval učitelj domačin Jakob Konc. Bil je strog in prizadeven, za današnje čase hudo konzervativen, za takrat pa ravno tak, kot je bilo treba. Veliko je zahteval od otrok, in če niso ubogali, je sledila kazen.

Tako se nekoč Olgin in Jožetov starejši brat ni naučil pesmice o zimi, zato je bil po šoli “zaprt”. To je bila v tistih časih precej vsakdanja kazen – ali priložnost – za tiste, ki se doma niso naučili, kar je bilo ukazano.

Ko so bili takrat “zaprti”, je bila zima in dan kratek, v učilnici pa mrak in razpoloženje nič kaj igrivo. Slavko in še nekaj drugih, ki so bili tudi “zaprti”, so si mukoma vtepali v glavo verze:

“Mrzla polja so, gozdovi,
led in mraz v deželo gre,
snega polni so vrhovi …

Mlin ne gre več zaporedom,
voda skozenj ne curlja” … itd.

Znova in znova. Nazadnje se je zdelo, da jim gre že kar gladko, želodec je opozarjal, da ni dobil kosila, v učilnici pa je postajalo mraz in vse temneje. Čas bi že bil, da bi bil šolski zapor odpravljen, toda učitelja ni bilo. Otroci so pogledovali k vratom, a ta se niso odprla. Saj niso bili zares zaklenjeni, vsaj v razred ne, a nihče si ni drznil oditi brez dovoljenja in ne da bi učitelj prej preizkusil njihovo znanje. Tak je bil red in držali so se ga, čeprav lačni in prestrašeni. Bila je že trda tema, ko je vrata odprla hišnica, “šularca”, ki je prišla počistit učilnico. Otroci so planili na plano in jo ucvrli vsak na svoj dom. Tisti z Unega kraja, to je pravega Babnega Polja, so bili hitro doma, tisti iz Bukovice pa so imeli daljšo pot, na kateri jim je svetila luna in spremljalo oddaljeno tuljenje volkov na Debelem hribu. Kako so hiteli in kako so se bali!

Naslednjega dne so izvedeli, da je učitelj pozabil nanje in je odšel na pošto in po opravkih v bližnji Prezid, od koder se je vrnil šele ob enajstih ponoči …

“Ja, taki konci so to”, bi rekel tisti stari mož iz Makarenkove Pedagoške poeme, ki je vsako nezgodo sprejel in komentiral z vedno istimi besedami: “Taki konci so to …” Pesmica pa se je med dolgim guljenjem tako usidrala v spomin, da je tam ostala do danes. Le avtor je ušel v pozabo … je bil morda Murn, mogoče Kette? Kdo drugi?

Na ta posebni dan je Olga lepa kot angelček. So ji mogoče tudi navili lase, čeprav ima že po naravi malo kodraste? Skoraj gotovo ni šlo brez tega, potreba gor ali dol – za to priložnost so vsem deklicam prvič skodrali lase.

Jožek na glavi nima cvetja in tudi kodrov ne, saj je vendar fant, le bogat šopek na prsih ima in prelepo srajco s položenim ovratnikom, čez pa čisto pravo moško obleko.

Slovarček:

• Une kraj: tako zahodni del Babnega Polja imenujejo prebivalci Bukovice

Viri:

• Slavko Ožbolt, Markovec, september 2018, ustno

Kraj: Babno Polje
Datum: 1961
Avtor: mogoče Jože Žnidaršič
Zbirka: Tone Vesel, Babno Polje
Skenirano: 10. 10. 2014
Oblika: fotografija