1972 Mašun – Vlačilec v mašunskem parku

Furman, uradno smo jih imenovali vlačilce, Ivan Maslo s konji na delu v mašunskem parku na začetku sedemdesetih let preteklega stoletja.

Na severni strani Snežnika (Loška dolina) je bilo veliko furmanov Potočanov (iz Loškega Potoka), na južni strani pa na bistriškem iz Zabič, na kneškem območju pa z Bača in Koritnic. Na našem koncu so najdlje furali in bili nazadnje tudi zaposleni Mrkušov Dane iz Slivic, Čebavsov Tone iz Hribc in Šurčk z Unca, poleg teh pa pogodbeno še nekaj drugih.

Delo furmanov pri spravilu lesa od panja do kamionske ceste, včasih potem še prevoz do žag in skladišč ni bilo lahko. Furman ni bil nikoli prost, vstajati je moral zgodaj, da je nakrmil konje ali vole, preden se je lahko podal do gozda, kjer je vršil ali samo spravilo, ali pa spravilo in prevoz lesa. Pa tudi, ko se je utrujen vrnil z dela, je moral spet poskrbeti za živali. Kadar je vlačil les v bližini svojega bivališča, čeprav je bilo od doma oddaljeno tudi več ur hoje, se je podal na delo od doma. Kadar pa so vlačili les sredi gozdnih prostranstev Snežnika, Javornika, Nanosa in Hrušice, pa so morali furmani prebivati, na začetku v bolj preprostih kočah s skromnimi hlevi, postopno pa se je standard bivanja zboljševal.

Gozdno gospodarstvo Postojna je imelo po gozdovih, poleg številnih gozdarskih nastamb okoli dvajset (20) hlevov, tako da so bili furmani nastanjeni v bližini delovišč, kakšna ura hoje ali vožnje na vozu do delovišča pa seveda sploh ni predstavljala nikakršnega problema. Tega so bili furmani navajeni, čeprav so morali potem še ves dan hoditi po gozdu, pripravljati tovor, reševati in dvigati les, ki se je zatikal ob različne ovire in ga na koncu ob kamionski cesti še zrampati. Dokler so, do leta 1965 nakladali les na kamione ročno, se morali furmani les ob kamionski cesti spraviti na vzvišeno mesto (rampo), moral je biti lepo poravnan in hlodi ločeni od ostalih sortimentov. 

Na začetku so morali furmani tudi sami skrbeti za prehrano, tako zase kot konje. Ko so se od doma podali na delo v gozdna prostranstva, so naložili na voz seno, seveda ni smel manjkati oves, potrebno orodje in seveda rezervno opremo za sebe in konje in se naseliti v bajti in hlevu sredi gozdnega prostranstva. Ponavadi je zaradi varnosti na enem delovišču delalo več furmanov, tako da je bil zjutraj dežuren zdaj eden zdaj drugi in je nakrmil in napojil konje vseh furmanov. Tudi ko so se občasno, kakšno nedeljo ali praznik podali domov k svoji družini, so konji ostali sredi gozdov in spet je moral biti nekdo dežuren in prikrajšan obiska domačih. Koliko laže je bilo drugim gozdnim delavcem, ki so kljub napornemu delu, skrbeli le zase. Furmane je bilo vse težje dobiti, saj so se zaposlovali na drugih delih.

Delo so furmani do leta 1964 opravljali pogodbeno, niso bili zavarovani, delo se jim ni štelo v delovno dobo. Leta 1964 pa je Gozdno gospodarstvo Postojna, da bi zajezilo odhajanje furmanov iz gozda v druge poklice, vključilo konjarje v redno delovno razmerje. To je bila takrat posebna oblika delovnega razmerja, furman je bil v redno zaposlen pri Gozdnem gospodarstvu, za spravilo lesa pa je uporabljal svojo vprego in orodje, za kar je dobival odškodnino v obliki najemnine. Pa je to trajalo le kratek čas, ker je furmanstvo počasi postalo zgodovina. Če se prav spomnim, je Gozdno gospodarstvo priskočilo furmanom na pomoč pri odkupu delovne dobe za čas njihovega pogodbenega dela, tako da so se potem lahko upokojili.

Do leta 1960 so ves les iz gozdov do kamionskih cest spravili furmani. Po tem letu pa so pri Gozdnem gospodarstvu Postojna pri spravilu lesa začeli uvajati traktorje:

• leta 1960 so začeli z dvema traktorjema Ferguson Fe-35, v letu 1962 pa so jih kupili še šest, tem so sledili še drugi adaptirani kmetijski traktorji, leta 1969 pa so na gozdnem obratu Knežak prvič uporabili gozdarski zgibni traktor;
• najprej je deloval traktor skupaj s konjem, ki je spravljal les od panja do traktorske vlake, po vlaki pa je les vlačil traktor;
• po letu 1974 pa je konja skoraj v celoti nadomestil traktor, ki je bil opremljen z vitlom in je tako pobiral les od panja in ga vlačil do kamionske ceste. Le na najbolj težavnih terenih so še zbirali les od panja do traktorske vlake furmani.

Mogoče še zanimivost, danes na vsakem koraku srečamo avto s prikolico, ki prevaža konje. Pred dobrimi štiridesetimi leti (1978) pa je šef Gozdnega obrata Snežnik Franci Furlan, prvi pri Gozdnem gospodarstvu Postojna, organiziral prevoz konjske vprege s traktorjem in prirejeno polprikolico. Zaradi slabih pogojev bivanja niso več nameščali konjarjev s konji po področnih kočah, ti so se preselili v bolje urejeno Leskovo dolino. Furlan je leta 1978 v Gozdnem gospodarju, glasilu GG Postojna zapisal:

Ne samo nizki učinki, ki smo jih s takim načinom dela pričakovali, tudi na vozu ni prijetno sedeti po dve uri, preden prideš na delovišče, zlasti v zimskih in jesenskih jutrih. Tako smo iz Leskove doline s traktorjem IMT-558 in prirejeno polprikolico uspešno opravili ta preizkus in prevažali konje do delovišča na Kujaviču. Ugotovili smo, da se prevoz konj splača tudi na kratkih razdaljah.

Z zamikom so konje pri spravilu lesa zamenjali s traktorji tudi kmetje.

Še bližnji pogled: Ivan Maslo z enim od konj in cepinom v roki v zasneženem mašunskem parku.

Viri:

• Franc Perko, 2002. Zapisano v branikah. Gozdovi in gozdarstvo od Snežnika do Nanosa skozi čas. Gozdarsko društvo Postojna. 272 s. Fotografija na strani 192.

Kraj: Mašun
Datum: 1972
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 21. 11. 2018
Oblika: fotografija