1949 Snežnik – Furmani pri spravilu lesa

Fotograf Jože Mally je skupino vlačilcev posnel nekje na področju Snežnika, 17. marca 1949, malo pred prvim spomladanskim dnem. O snegu ni ne duha ne sluha. V ozadju sta skromna, zasilna delavska bajta in hlev.

Leto 1949. Čas prve petletke, 1947-51, ki pa so jo morali podaljšati za eno leto, saj ni vse teklo tako kot so načrtovali. Že za gozdarske obveznosti v prvem letu petletke, ki so bile precej manjše od obveznosti v letih 1948-1950, je primanjkovalo gozdnih delavcev. V vseh dokumentih iz tistega obdobja zasledimo zapise o pomanjkanju gozdnih delavcev, tesačev, voznikov, nakladalcev … Pomanjkanje gozdnih delavcev so v tistih letih reševali na vse mogoče in nemogoče načine. Enostavneje je bilo pri poseku, kjer so potrebovali le sekiro in ročno žago, ki so ju dali v roke frontnim brigadam. Težje pa je bilo pri spravilu, kjer so potrebovali poleg ljudi še živino. Tako je najbolj primanjkovalo voznikov in vprežne živine za spravilo lesa iz gozda do kamionskih cest. To je bila takrat najbolj kritična delovna faza.

Gozdne manipulacije so uporabljale lastno (režijsko) vprego in najete voznike, toda obojih je bilo za izvršitev planskih obvez premalo. Režijskih konj je bilo okoli 1.100 parov, najetih pa okoli 3.100 parov. Pomanjkanje zobanja za konje, slabo vreme in bolezni so manjšali učinke pri spravilu lesa. Tako so si poleg režijskih konj in najetih voznikov pomagali tudi z mobilizacijo voznikov. Po Uredbi o obveznih prevoznih storitvah v gozdarstvu in lesni industriji (Ur. list LRS, št. 41-211/48 in Ur. list, št. 11/49) je smel minister za gozdarstvo in lesno industrij odrediti, da se kmetom in drugim osebam, ki imajo primerna vozila in vprego, predpiše obveznosti za prevažanje lesa, če tega niso prostovoljno pripravljeni storiti. Ministrove odredbe so izvajali okrajni izvršilni odbori tako, da so razdelilnike poslali na Krajevne ljudske odbore (KLO), kjer so morali na razdelilnike zapisati imena, priimke in naslove. Obveznost je praviloma veljala za tri tedne do enega meseca. Če se obveze niso udeležili, je sledila kazen, običajno je bil to odvzem volov ali konj ter voza.

Trije konji in dva furmana (vlačilca); po tem sodeč je prvi na levi vlačil s parom konj, furman na desni pa s samčarjem. S samčarjem je bil bolj okreten, je pa lahko vlačil le manjše tovore. Če je šlo vse gladko, kakšnega posebnega kravala pri spravilu lesa ni bilo, konj in človek sta bila kar uigran par, konji so ubogali na besedo. Če pa se je kaj zataknilo, ali pa se je konj kaj uprl, ali pa je bilo breme zanj pretežko, ali pa je bil furman slabe volje, pa se je zaslišalo rjovenje, vse mogoče in nemogoče kletvice, pa tudi uboga žival jih je dobila po grbi, in to včasih ne le z bičem …

Neznani furman, poleg konj je potreboval še cepin in sekiro. S sekiro je opravil robljenje (ošproncal) hloda, da je bolje stekel in se manj zadeval v korenine, panje in kamenje. S cepinom pa je odrival in dvigoval les, če se je zataknil v oviro in zabijal grebe (vlačnike) v hlode. V ozadju zračen hlev, le toliko, da so bili konji pod streho.

Viri:

• F. Perko, 2005. Trpeli so naši gozdovi. Slovenski gozd in gozdarstvo v prvem desetletju po drugi svetovni vojni. 328 s. Fotografija v knjigi na strani 127.

Kraj: Snežnik
Datum: 17. marec 1949
Avtor: Jože Mally
Zbirka: Muzej novejše zgodovine Slovenije, Franc Perko
Skenirano: 21. 11. 2018
Oblika: fotografija