Skip to content

1960 Notranjska – Ročno nakladanje lesa na kamion

17. 08. 2018

Fotografija prikazuje nakladanje lesa-hlodov na kamion. Ekipa je bila kar številna, poleg šoferja, ta je le upravljal kamion, je bil potreben še merilec, ki je les izmeril in pripravil dokument, in štirje nakladalci. Zakaj so bili potrebni štirje nakladalci? Ali ne bi bila dovolj dva? Ne, dejansko so bili potrebni štirje: običajno je bilo potrebno les valiti ali potiskati na kamion po legah navzgor in to sta delala dva nakladalca, ki sta valila (obračala z mačkom-obračalko). Ker so bili to običajno debeli in težki hlodi, sta morala dva druga nakladalca podstavljati po legah cepin, da ne bi hlod zdrsnil navzdol in pokopal delavcev pod seboj. Tudi če se je valil les navzdol na kamion, sta morala dva nakladalca s cepini na legah zadrževati hlod, da ni z vso silo priletel na kamion. Da so lahko nakladali kamione, pa tudi vozove, so bili ob gozdnih cestah rampni prostori (rampe, krlišča). To so bila mesta, kjer je bila cesta vkopana, ali drugače vzvišeni prostori, kamor so furmani privlekli les.

Podobno je bilo tudi pri nakladanju hlodov na voz. Če je šel kmet sam v gozd, je potreboval vsaj še nega pomočnika, da sta iz dvignjene rampe po legah naložila voz s hlodi. Večkrat pa se je dogajalo, da je šlo po les v gozd več furmanov, tedaj so drug drugemu pomagali pri nakladanju lesa in potem družno les tudi odpeljali do žage, železniške postaje ali drugega kupca.

Do leta 1965 se je ves les na kamione nakladalo ročno. Gozdno gospodarstvo Postojna je tega leta opremilo štiri kamione s hidravličnimi dvigali “tico”. Les so dvigali z navijanjem žične vrvi, sortimente pa so zapenjali ročno s škarjasto prijemalko. Na kamionu so bili poleg šoferja še merilec (manipulant) in dva pomožna delavca. Razvoj je šel hitro naprej, že leta 1970 so imeli na kamionih hidravlično dvigalo HIAB ELEFANT 177, ekipe so se postopno zmanjševale, do tega, da sta bila na kamionu le šofer in merilec.

Merilec s klupo meri premer hloda, če je bil les v lubju je moral debelino lubja odbiti, da je dobil pravo mero, izmeriti je moral tudi dolžino, če je šlo za odkup, je moral les tudi klasirati (določiti kvaliteto in s tem ceno) in zabeležiti v poseben blok (manual).

Nakladalci so bili obuti v gojzarje in opremljeni s cepinom in mačkom (obračalko). Na fotografiji so vidni le cepini, dva sta potiskala hlod navzdol, dva pa sta ga čakala. Ko bodo nakladali les višje na kamionu, bodo potrebovali tudi mačka (obračalko), da bodo valili (obračali) hlode po legah navzgor.

Kraj: neznan, nekje na Notranjskem
Datum: okoli leta 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 17. 5. 2018
Oblika: kopija fotografije

3 komentarji leave one →
  1. 17. 08. 2018 16:27

    Najprej bom zelo pohvalil avtorja za zelo dober clanek,res je bilo nekako zako,kot ste napisali.Mogoce bi dodal eno pripombo in sicer ko ste napisali besedo obracalka(orodje)lepo slovensko se slisi in bi kar ustrezalo,glede na funkcijo orodja.Vendar pa te besede ne poznam v ljudskem izrocilu(pogovorno),pa sem avtohtoni Notranjc,sva z ocetom nalozila veliko vozov z hlodi,vedno smo to orodje imenovali Henduk,pa mislim da se bo strinajal se kdo z menoj.
    En link do tega orodja:https://www.etno-muzej.si/sl/digitalne-zbirke/loska-dolina/f0000019293

  2. 17. 08. 2018 16:57

    Prav ste napisali, po domače je to henduk.

Trackbacks

  1. 1972 Mašun – Vlačilec v mašunskem parku | Stare slike

Dodajte komentar

%d bloggers like this: