1960 Novi Kot – Koroščeva domačija

Neko lepo sončno nedeljo sta teto Pepco in strica Jakoba obiskali Pepcini nečakinji Irena Mohar por. Lampreht in Marija Mohar. Irena jima je takrat prvič predstavila moža Toneta. Po dolgem klepetu in dobrem kosilu sta se pražnje oblekla in na hišnem pragu pozirala Tonetu. Stric ni mogel iz svoje kože, kljub beli srajci in boljšim hlačam se je obul gumijaste škornje, ki so ga spremljali povsod.

Novi Kot je nastal šele v 18. stoletju. O njem je zapisanega zelo malo, zato se moramo zadovoljiti s tem, kar smo slišali po ustnem izročilu od naših prednikov, ker so bili v teh časih pri nas zelo redki, ki so znali brati in pisati. Tudi J. V. Valvasor ga ni omenjal v SLAVI VOJVODINE KRANJSKE. Ljudje, ki so naselili Novi Kot, so bili Korošci, ki so iz Loškega Potoka prišli tudi v gozdove današnjega Novega Kota. Tu so krčili gozdove, oglarili in si postavili prve lesene bajte.

Novi Kot je na dolgo in široko razpotegnjena vas na razgibanem kraškem terenu. Raztresene domačije imajo zemljišča v celku, le gozdove posebej. Včasih prva domačija v Novem Kotu je bila Koroščeva domačija. Ime je dobila po Korošcih in tu se je pričela zgodovina vasi.

Korošci so v vas prinesli tudi lipe. Koroščeva lipa je rasla v bližini hiše in je bila stara okrog štiristo let. Ko smo šli v osnovni šoli na ekskurzijo h Koroščevim, smo jo skušali objeti. Bilo nas je šestnajst. Prijeli smo se za roke z učiteljico vred, pa je nismo mogli objeti. Danes te lipe ni več, vidijo se le trhli kosi debla, ki štrlijo s tal in nas opominjajo na tiste davne čase. Sedaj ob njej raste mlada košata lipa. Domačija leži na samem in je ena najlepših v vasi. Od hiše se vidi vsaka ped obdelovalne zemlje in košenice. Sem se je pred vojno s Koroščevim Jakobom poročila moja teta Pepca in prevzela priimek Ješelnik. Iz katastrskih knjig za K. O. Gospostvo Kočevje je v arhivskem viru iz leta 1825 naveden kot tedanji posestnik tudi Ješelnik. Napisan je v treh izvedbah: Ješunik, Ješelnik in Ješunig. Ker je Koroščeva domačija včasih nosila št. 1, je najbrž njihov prapraprednik Ješelnik Jernej ali po nemško Jeschellnig Bartholome, ker je vpisan pod hišno številko ena v Novem Kotu. Poizvedbo je v arhivskem viru naredila dr. Marija Makarovič in nam posredovala te dragocene podatke, ki sem jih navedla in z njimi nam Kotarjem obogatila vedenje o preteklosti naše vasi ter dodala delček v mozaik zgodovine Novega Kota.

Komaj sta z možem Jakobom dobro skupaj zaživela in dobila sina Albina, je moral Jakob za zaslužkom v francoske gozdove, kjer je preživel vojno in dočakal svobodo. Teta in sin Albin pa sta bila 29. 7. 1942, ko je bila vas do tal porušena in požgana, skupaj z drugimi Kotarji izgnana v taborišče na Rab. Po vrnitvi iz internacije sta živela pri Pepcini sestri Julki na Gornji Brigi. Tu je hodil Albin v osnovno šolo na Dolnjo Brigo in v nižjo gimnazijo na Faro ob Kolpi. Okrog 1950. pa se je iz Francije vrnil tudi oče Jakob. Starša sta se vrnila v Novi Kot, takrat sta stanovala pri nas, in začela obnavljati požgani dom. Na Koroščevo se je zopet vrnilo življenje, Albin pa je nadaljeval šolanje. Končal je učiteljišče in diplomiral iz agronomije. Večinoma se je vračal domov med počitnicami, da je staršem pomagal pri košnji in pri napravljanju drv za zimo. Po študiju si je v Sevnici zgradil hišo in tam živel z družino.

Po obnovi domačije sta starša živela precej samotarsko življenje, saj je bilo do prve hiše v vasi slabo uro peš hoje, do Prezida pa prav tako, če sta šla po bližnjici skozi gozd. Pred vojno so imeli sosede blizu, po vojni pa ljudje vseh hiš niso obnovili in v tem delu vasi sta ostala sama. Tudi elektrike nista imela. Živela sta skromno. V nabavo in po opravkih sta hodila s konjem po cesti v Prezid ali pa po bližnjici skozi gozd z nahrbtnikom. To sta izkoristila tudi za obisk pri prijateljih. Nakupovala sta le osnovne stvari (petrolej, sol, kis, olje, kvas, vžigalice …), drugo pa sta pridelala doma. Nista si prizadevala za svojo kvaliteto življenja, zelo pomembno pa je bilo zanju sinovo življenje in njegova prihodnost. Tudi onadva sta najbrž govorila sinu: »Uči se, da boš nekoč lepše živel.« Na njegovo delo in uspehe v življenju sta bila upravičeno zelo ponosna. Pomagal jima je in lepo skrbel zanju.

 Redkokdaj sem ju videla tako nasmejana in dobre volje, zato mi je ta slika še bolj pri srcu. Teta je bila izučena šivilja, vse kar je potrebovala, si je sešila sama. Tudi ta obleka je njen izdelek. Kot vidite, so bili takrat moderni lakasti pasovi s pozlačeno sponko. Za druge ni šivala, ker je bila preveč obremenjena z delom na kmetiji.

12. 10. 2018

Po njuni smrti je začel sin s temeljito prenovo Koroščeve domačije. Dobila je znotraj in zunaj novo podobo. Poleg tega prišleka pozdravi tudi nov kozolec (duplar) in lepo urejena okolica. Posestvo je vedno lepo pokošeno, njiv pa ne obdelujejo več. Le zraven hiše zelenjavna gredica ograjena s prepletenimi leskovimi vejami kot nekoč. Domačija ima danes, kot ves Novi Kot, vso infrastrukturo in sodobno internetno povezavo s svetom. Skozi vas prav do Koroščeve hiše pelje nova asfaltirana cesta. Čeprav so se pašniki zarasli – postali so gozd in na poti do Koroščevih ni pravega razgleda, se zdi, ko zagledaš pred seboj njihovo domačijo, kot bi prišel v pravljični svet. Lepa obnovljena hiša, obsijana s soncem, obdana z lepo pokošenimi njivami in košenicami, okrog in okrog pa so prostrani gozdovi spletli lep venec, ki domačiji daje varen kotiček.

Sedaj tudi sina Albina ni več, vračajo pa se na Koroščevo žena in hčeri z družinama in pridno skrbijo za zapuščino.

Slovarček:

• košenica: travnik, navadno v hribovitem, gorskem svetu, ki se kosi enkrat na leto
• v celku: posest, ki se v enem samem kosu razprostira okoli domačije

Viri:

• pisni vir: Antica Marijanac – Biseri z moje poti
• Arhiv Republike Slovenije. Franciscejski kataster za K. O. Gospostvo Kočevje (abecedni seznam zemljiških posestnikov)

Kraj: Novi Kot
Datum: 1960, 2018
Avtor: Tone Lampreht, Miloš Toni
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 11. 2. 2019
Oblika: fotografija