Skip to content

1913 Lahovo – Spomini Franca Hitija

7. 06. 2019

“Lahovo stoji med vasjo Ravnik in Sveti Duh, je na severovzhodu Bloške planote, je ena od vasic oz. zaselkov na Blokah z eno hišo. Novi gospodar je, ko je kupil Lahovo, javil domov: »Kupil sem celo vas«. Na Blokah je kar nekaj takih vasi, zagotovo štiri, morda pet. Za eno namreč nisem gotov, ker ne vem, ali je bila ena, dve ali tri hiše (to je Krpanov vrh). Pod Sv. Trojico je vas Mlini, kjer so hoteli gospodarja dati pod Sv. Trojico, ampak ni pustil table na hišo. Par let je trajalo in na koncu so mu prinesli tablo, da je vas Mlini in mu jo dali na hišo. To je bil pokojni Milan Žnidaršič. Od njega nasproti, kjer se gre na Hiteno, je vas Ograde, tudi ena hiša. Na Blokah smo imeli še eno vas, kjer je bila ena sama hiša, ki pa ni bila tako poznana. To je bilo Godičevo. Zdaj pa Godičevo nima več ene hiše, ampak dve (staro in novo) in ima še lovski dvorec, tako da je nastala velika vas.”

Tako je začel svojo pripoved Franc Hiti s Škufčega na dogodku z naslovom “Lahovo in družina Modic“, ki ga je v dvorani nad knjižnico v Novi vasi 22. maja 2019, organizirala Domoznanska skupina Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica ob podpori skupine Stareslike. Franc Hiti je leta 1949 kot petletni fantič prišel na Lahovo in tam živel v letih 1949 do 1954. S pripovedovanjem svojih spominov na Lahovo je nadaljeval:

“Ko sem jaz prišel na Lahovo, je bilo zame to vsaj tako kot za nekoga, ki danes pride v neko velemesto. Jaz sem prišel na Lahovo iz Ravnika, požganega, s Škufčega, prav tako požganega, na Lahovem pa je bilo vse lepo urejeno. Hiša je bila velika, vsa okna so bila dvojna, pritličje je imelo kovane križe in moja sreča je bila, da sem imel drobno glavo in sem lahko šel skozi križe, drugi otroci niso mogli iti. Tudi majhen sem bil, in če je kdo kakšen ključ pozabil, so takoj mene poklicali, pojdi Franc gor na okno, pojdi notri.

Na balkonu Franc Modic ml., na klopi Franc Modic st., poleg klopce Draga Modic, na vogalu Ana Tomc por. Modic

No, hiša je bila velika, pokrita s pločevino, kar je bilo značilno. S sprednje strani je bil lepo oblikovan vhod, nad vhodom je bil majhen balkonček, ki je imel polžaste hrastove nosilce, ograja tega balkona je bila iz litoželeznih palic, naslonjalo iz hrasta in ta balkonček je služil tudi kot nadstrešek nad vhodom. Mi, moja mati s s štirimi otroki smo zasedli sobo, ki je bila proti Škufčam.

Notranjost hiše sem videl, ker sem stanoval spodaj, zgornje prostore sem pa videl na povabilo Francetove hčerke Majde Modic, ne vem, kdaj je bilo to, ampak mislim, da je bilo že precej proti smrti Franceta (leta 1949). Moj brat Jože, ki je od mene šest let starejši, in Majda sta se izredno dobro razumela. On je prvo srajco zaslužil pri Majdi, se pravi je moral nekaj narediti, da mu je Majda podarila srajco, fantu staremu deset, dvanajst let in on rad pove, da je prvo srajco zaslužil pri Majdi. Seveda sem bil jaz ljubosumen, zakaj je on dobil srajco, jaz pa ne. Ampak tako je, on je že služil, jaz pa še nisem.

In eno jutro pride Majda dol in pravi: »Jože, daj vzemi ta malega, pa pojdita malo gor k očetu. Vama bo kaj povedal, da bo boljše volje«. In brat seveda, kot da je napisano, me takoj prime za roko in sva šla gor. Gospodar naju je sprejel in vprašal, kako je kaj oče Peter. Sva rekla, da je kar v redu. Brat se je še malo pogovarjal s Francetom, potem pa nama je razkazal lovsko sobo. V njej je imel trofeje, ker je bil strasten lovec. Peljal naju je po vseh sobah pogledat, peljal naju je celo na gank. Zadaj za hišo je bil po celi hiši lesen gank, kjer se je zvečer malo posedelo, kaj zapelo, popila kakšna kavica ali čaj. V sobah sem pa usta odprl, ker sem mislil, da hodim po cerkvi. So bile lepo pobarvane z valjari, rožice, vogali so bili okrogli, ne tako kot drugje, kjer so vogali živi, da se prej pajčevina nabere. Zapomnil sem si, ne vem, ali je bilo v vseh sobah ali samo v eni, luster, luč je bila še petrolejka, lepo oblikovana in strop okrog lustra je bilo narejen s sadro, tako malo profiliran. In ko sva si midva vse to ogledala in pomenila, sva šla dol in seveda še dva dni pripovedovala, kako lepo je bilo zgoraj.

Hiša je bila tudi podkletena, ne cela, ampak samo del hiše. V kletnih prostorih so hranili krompir in druge ozimnice.

Ob hiši so rastle na začetku proti Hostniku, oz. proti Škufčem, velike, masivne, impozantne lipe, ki so bile mogoče stare par sto let, na vsaki strani po tri. Za hišo so bile na vogalu hiše proti Ravniku sanitarije in v nadaljevanju so bili svinjski hlevi, svinjaki, s tremi prostori. V isti smeri naprej je bil velik drevored starih hrušk, debla so bila debela, da si jih komaj objel. So bile pa različne – ovsenke, moštarce, največ pa je bilo tepk.

Ob hruškah je bila z leve strani njiva, z desne strani pa je bila še ena štirna, ki pa ni bila tako lepo urejena v betonu, kot je bila tista pri hiši. In zdaj ugotavljam, ker je bila na bistveno nižjem terenu, da je bila štirna za uporabo za živino za svinjake ali pa če je bila suša in je ta glavna štirna presušila, je najbrž ta nižje vedno imela vodo, da se je potem porabljala voda iz nje. Ko smo bili mi na Lahovem, je ta štirna še delovala.

Kot zanimivost povem še, da je bilo od hiše proti ovinku, ki gre za Ravnik, sadno drevje do konca kozolca, potem je bilo malo prosto in potem so bili kostanji v ovinku nasajeni. In to sadno drevje od hiše proti kozolcu so bile v glavnem jablane. Vse vrste jabolk, od bobovcev, zlata parmena … Slive so bile okrog skednja, tja proti Sv. Duhu. Tako da je bilo sadnega drevja ogromno in lepo razporejeno, tako da se je videlo – tam so samo jablane, tam so v glavnem slive, tam pa hruške.
Dvorišče je bilo obdano s poslopji. Z leve strani je bil hlev za govejo živino (nizka, s slamo krita zgradba). Nasproti tega hleva je bil hlev za konjsko živino, mi smo rekli konjska štala. Ob tej štali so bile tudi pritikline, tako kot gredo: prostor za opremo za konje, potem je bil zraven en velik prostor kot delavnica, če je bilo treba kaj popravljati pri konjih. Včasih so tam kakšni delavci tudi prespali. Proti hiši, med hlevom za konje in hišo, je bil pa vodnjak (štirna) za oskrbo gospodinjstva in živine z vodo. In ta štirna je imela zanimiv ročaj. Ni bil litoželezen, ampak je bil kovan, in to tako, da je imel na koncu narejeno zanko, da so lahko tudi otroci dosegli in kalali, ne samo odrasli.
Zanimivo je, da cesta takrat ni šla tako, kot gre danes, ampak je šla ob hiši. In takoj čez cesto je bila velika, velika greda. Ta greda je bila večnamenska, ampak v glavnem je bilo polno rož. Zdaj razumem, zakaj je bilo toliko rož – ker je bilo toliko deklet pri hiši, tri dekleta, Francetove hčerke (Majda, Draga in Ljerka Modic) in gospodinja, Francetova žena (Ana Tomc, poročena Modic). V glavnem, bilo je ogromno rož, jaz se spomnim samo, da je vse cvetelo.

Bilo pa je tudi nekaj zelenjave, ki jo gospodinja dnevno potrebuje (peteršilj, korenje in podobno). Ta greda je bila ograjena z lesenim plotom in vhodom. Znotraj v gredi je rasla cipresa, ki še danes stoji in še ena velika, debela breza, ki je danes ni več.

Na vrtu je bila poleg grede, breze in ciprese spodaj še lesena uta, kvadratna in tam notri je bila miza in okrog klopi. Okna so bila poleti odprta, so bili samo leseni križi. Pozimi pa so bila gor stekla.
Za to gredo se je začelo kmetijsko poslopje. Tam, kjer stoji zdajšnji objekt novih gospodarjev Šarcev z Lahovega, je bil prvi objekt, tako imenovana kašča za živila (za mast, suhomesnate izdelke …) Ta kašča je imela dve okni s kamnitimi oboki in kovanim križem. Nov gospodar je objekt povečal, ampak tisti del je ostal, tako da sta tista dva okenca še vedno tam vgrajena. Te kašče se je držala žitna kašča. Je bila kar v nadaljevanju, zgrajena pa je bila iz brun. V tej žitni kašči so bile košte, ki so bile polna žita. Še ko smo mi prišli 1955 leta kot zadružniki, je bilo še kar zajeten del žita v njih.

Za to žitno kaščo je bil »mali skedenj« kot smo mu rekli, ampak verjetno bi bilo bolje »kolnica«, ker notri so bili v glavnem kmetijski stroji. Bil je pajkelj, to je za žito, namesto da ga sejejo in mečejo s kota v kot, se ga je pajklalo, da so se pleve odstranile od žita. To je že bil stroj, ki se je vrtel s pomočjo gemplja. Poleg pajkla je bilo notri tudi strojno rešeto za sejanje žita. Izgledalo je kot kakšna separacija za pesek. To sito je imelo odprtine različnih debelin in bil je majhen kos postrani, ki se je vrtel, da je žito potovalo po njemu in se sortiralo, drobnejše je prej padlo ven, debelejše pa na koncu. Poleg tega je bila notri tudi zanimiva stvar zame, jaz sem bil čisto srečen, če sem se lahko usedel gor – majhna, ne prevelika kočija, lepo oblikovana, barvana, sedeži so bili tapecirani, ni bila kar lesena klop, s streho, ki se je lahko premaknila in pokrila.”

Dušan Kerže, rojen leta 1937, ki je v otroških letih večkrat preživljal počitnice na Lahovem, je dodal še, da je bila na desni strani skednja ena velika lesena zgradba, kjer so bile notri shranjene kočije. In tam je bilo več kočij, par luksuznih in tudi ena poštna kočija in tam so se, kot otroci, skrivali notri, ker se je dalo zviti gor okenca. Tiste kočije, ki so bile ena prava vrednost, so potem izginile.

Franc Hiti je nadaljeval:

“Od tega malega skednja ali kolnice je bil en majhen zamik in na tistem prostoru je bil gempelj, to je naprava, ki so jo na kmetih imeli v tistem času za spreminjanje konjske ali volovske moči v vrtenje. Rabili so ta gempelj, da so rezali seno (gonilo za slamoreznico) ali za mlatilnico, kadar so mlatili. Ali pa za tisto rešeto, ki so ga imeli in je imelo ravno tako pogon na ta gempelj. Imel je eno štango, eno oje, kjer se je privezala živina in je v krogu vrtela. Na prenosih in preko kardana je poganjal jermenico, ki je vrtela stroj. Ta naprava je na Lahovem služila tudi drugim kmetom, ki so pridelali več žita iz okolice in so šli na Lahovo mlatit. Tako da vem, da so bili primeri, ki so si tam namlatili žito. Seveda, prignat pa so morali svojo žival za gonjenje gemplja. Gospodar je to dovolil, verjetno so se zmenili za neko odškodnino in so lahko pomlatili žito tam že pred leti.

Vera Jug, Draga Modic, Ljerka Modic, Majda Modic

V nadaljevanju tega gemplja je bil pa pravi senik, velik skedenj. Imel je dva »prdevka« in velik pod za mlatenje na roko, za cepce. To je dvignjen prostor z debelim podom, kjer so mlatiči na roke mlatili. Za tem podom in med prdevki je bila pa zadaj povezava, kar obsežna šupca. V šupco se je spravljalo, kadar se je mlatilo: pleve, slabo slamo in take stvari in se je potem porabljalo za steljo ali pa mešanje med krmo, ko se je rezalo za živino.

Ta šupca je bila pomembna, ker sta jo moj stari oče Peter in France uporabljala tudi za kolesarnico. Notri v šupco sta spravila kolesa, da niso bila na vidiku. Ker je bila ta šupca kar precej od tal, je bila na eni strani nizko, ker ni bil raven teren, na drugi strani pa visoko. France je dovoz uredil tako, da sta se lahko kar zapeljala noter in na drugi strani ven.
Vsa ta poslopja so bila večinoma krita s slamo, hiša s pločevino, konjska štala pa z opeko.”

“Včasih se je seno sušilo v kozolcu. Ker je na Blokah pogosto padal dež, so seno najprej dali v kozolec, da se je posušilo, in potem iz štantov na kozolec, nato drugo seno noter. Ko je prišla žetev, so šli pa snopi noter.

Ta kozolec je bil za nas otroke zelo zanimiv, še iz enega razloga. Na tem kozolcu, na čelni strani, ki je gledala proti hiši, je bila nameščena sončna ura, v izmeri verjetno kakšen meter, meter in pol, s kazalci in zanimivo je bilo zato, ker ni imela arabskih številk, ampak je imela rimske številke. In otroci smo tekmovali, kdo pozna vse številke. Moj stari oče je zmeraj vprašal, kadar sem šel čez Lahovo, si kaj pogledal, koliko kaže ura, koliko je bila ura, ko si šel tam mimo? In potem sem računal, če sem rabil od Lahovega do doma deset minut, sem hitro izračunal, koliko je ura.”

Tako pa je Lahovo izgledalo leta 1965.

Slovarček:

  • kalati: črpati
  • gank: balkon
  • luster: lestenec
  • štala: hlev
  • štirna: vodnjak
  • pajkelj: vetrovnik za ločevanje zrnja od plev, tudi pajtelj
  • gempelj: vprežni pogon za kmetijske stroje, tudi gepel
  • štanga: drog
  • kardan: priprava za prenos vrtilnega gibanja

Prispevek je  po tonskem zapisu napisal: Bojan Kerže.

 

Kraj: vse fotografije Lahovo
Datum: 1., 2., 7., in 9. 1913; 3. 1942; 4. 4. 6. 1942; 5. 1942; 6. 1940; 7. 1942; 8. 1935; 9. in 10. 1965
Avtor: 1., 2. Davorin Rovšek; 3., 4., 5., 6., 7. Pavel Kerže; 8. neznan; 9., 10. Andrej Kerže
Zbirka: Bojan Kerže
Skenirano: 2012
Oblika: skenirane datoteke

One Comment leave one →
  1. alojzmazij permalink
    7. 06. 2019 18:18

    Bloški vasi omenjeni v začetku prispevka se pravilno imenujeta Malni in Ograda.

    Všeč mi je

Odgovorite alojzmazij Prekinite odgovor

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: