1935 Grahovo – Šranga za komandanta Miloševića

Po letu 1930 je bil komandant enote v Grahovem oficir Boško Milošević, doma iz okolice Valjeva v Srbiji. Dogodki so hitro pokazali, da kljub podpisanim sporazumom o prijateljstvu, Mussolinijeva fašistična Italija ni bila zadovoljna z doseženo mejo in je ponovno pogledovala z Javornikov in Snežnika proti severu in vzhodu. Obe državi sta začeli močno utrjevati mejo. Na jugoslovanski strani se je pričela gradnja t. im. Rupnikove linije. Pospešeno so se gradile tudi obmejne vojašnice v Bohinjski Beli, na Vrhniki, v Velikih Blokah, Gerovu in drugje. Gradnja vojašnic v Velikih Blokah se je začela leta 1935. V letih pred vojno so bile na Blokah in sploh na Notranjskem vsako jesen tudi obsežne vojaške vaje. Kapetan Milošević je zato iz Grahovega pogosto prihajal na Bloke. Tu se je spoznal z Darinko Pavletič iz Nove vasi in leta 1935 sta se poročila.

Ana Pavletič, mati Darinke, je bila iz stare, premožne Modicove družine iz Nove vasi. Modicovi so bili trgovci, gostilničarji in posestniki. Njihova je bila današnja Slamarjeva hiša, ki je nosila hišno št. Nova vas 1, nato tudi hiša poznejše posojilnice in povojne zadruge. Modicova rodbina je imela tudi veliko posestvo na Lahovem. Po prvi svetovni vojni se je z Goriške, ki so jo zasedli Italijani, na Bloke preselil Pavletič in se poročil z Modicovo Ano. Imela sta dve hčerki Darinko in Bistro. Bistra se je leta 1938 poročila z zdravnikom dr. Jožem Herfortom. Dr. Herfort je bil tudi strasten lovec, slikar in fotograf, tako da ni čudno, da je bil njuna poročna priča slikar Lojze Perko.

Kot kaže današnja slika, so Grahovci graničarskemu komandantu Bošku, ob njegovi poroki z Darinko Pavletič, sredi vasi na začetku odcepa ceste proti Radleku, postavili velike mlaje in pripravili šranganje. Mlaje je krasil napis Bog živi novoporočenca. Boško je na sredini, v svečani oficirski uniformi s častniško sabljo, Darinka v poročni obleki z belim klobučkom in šopkom v rokah. Ob mizi, okrašeni z litrom vina, so se zbrali Grahovci, sami fantje in možje in množica vaške otročadi, ki je pasla zijala. Blatna, s krajvjeki in konjskimi figami okrašena cesta ni nič motila. S komandantom graničarjev je bilo zelo dobro imeti lepe odnose, to so vedeli posebej grahovski tihotapci, ki so bili med prisotnimi najbrž v večini.

Poleg ženina in neveste je na sliki edini poznan Andrej Krajc, brat matere Franceta Škrabca, ki mi je dal to sliko. France se čudi, kako stric ni imel s seboj harmonike, saj je bil zelo dober godec. Francetov stric Andrej stoji za ženinom na desni.

Na Blokah je bila po nekaj letih intenzivne gradnje vojašnica dokončana. 1. julija 1939 je enota kraljeve vojske za stalno prišla na Bloke. Za komandanta te enote je bil imenovan Boško Milošević, ob tej priložnosti povišan v majorja. Po pripovedih Boško ni imel kakšnih posebnih vojaških šol. Bil pa je vojak že v prvi svetovni vojni in bil deležen kalvarije ob umiku srbske vojske na grški otok Krf. Srbi so si na Krfu opomogli in Boško se je nato udeležil zmagovitega preboja Solunske fronte leta 1918. Karađorđevići junaštva svojih zvestih vojakov, t. im. Soluncev, niso pozabili. Z leti so bili deležni mnogih časti in napredovanj in tako tudi Boško Miloševič. Darinki in Bošku sta se rodila sin Branko in hči Desa.

Majorja Miloševića se je na Blokah prijelo šaljivo ime “Kutlača”. Na pogostih orožnih vajah, ki so si sledile pred izbruhom vojne, so rezervisti večkrat kritizirali vojaško hrano. Boško je kot pravi komandant slišal kritike, stopil prvi v vrsto in ukazal kuharju: “Kuvare, daj meni kutlaču!” Kuhar mu je podal veliko zajemalko – kutlačo, in Boško je direktno iz kotla poizkusil jed ter odločil: “Hrana je dobra, kuvare počinji sa ručkom!”

Po napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 se je bataljon vojske iz  Velikih Blok umikal proti Dolenjski in Zagrebu. Njihova pot se je končala v Suhi krajini. Boška Miloševića so zajeli Nemci in vojno je preživel v ujetništvu. Po koncu vojne se je vrnil na Bloke in skrbel za Modicovo, Pavletičevo in Miloševićevo posest.

Starejši Bločani so se na Boška večkrat spomnili, ko so govorili o razpadu kraljevine Jugoslavije in polnih skladiščih, ki jih je v bloških vojašnicah pustila njegova vojska. Domačini so ta skladišča nekaj dni po odhodu vojske izpraznili – oropali- do golih zidov. Da je bil ravno Veliki petek, ni nikogar motilo. Italijani so po zasedbi vojašnic večinoma zaman stikali po hišah za zalogami. Vse je bilo varno skrito. Še en razpad je sledil v septembru 1943, ko so vojašnico zapustili poraženi Italijani. Dogodki iz leta 1941 so se ponovili, le zaloge so bile bolj italijanske, večinoma makaroni. V tretje gre rado, pravi rek. Leta 1991 je razpadla JLA in kar nekaj že skoraj pozabljenih izkušenj je nekaterim Bločanom spet prišlo prav. Ko sem se po treh tednih v juliju 1991 vrnil iz svoje enote TO domov, me je oče hitro vprašal, če sem kaj prinesel iz zmagovite vojne. Povedal mi je, da za vaščane že nekaj dni iz novih vojaških rjuh šiva čudovite vreče za žito in moko. Jaz razen prešvicanih oblačil in trofejne brzostrelke Thompson z nekaj naboji nisem prinesel nič.

Ni čudno, da vaščani sosednjih vasi še danes v šali pravijo: “Lahko je v Velikih Blokah, tri razpade so doživeli in ni čudno, da imajo vsega!”

Slovarček:

• kutlača: velika zajemalka

Viri:

• France Škrabec, Nova vas
• Wikipedija
• Jože Tekavec, Dnevi preizkušnje, 1977

Kraj: Grahovo
Datum: 1935
Avtor: najverjetneje fotograf Šega
Zbirka: France Škrabec
Skenirano: 21. 12. 2021
Oblika: fotografija