Skip to content

1980 Lož – Razstava ročnih del v Kovinoplastiki

6. 06. 2019

Na fotografiji iz okoli leta 1980 je razstavica ročnih del v stari jedilnici Kovinoplastike v Ložu. Pri sindikatu je delovala, poleg smučarskega kluba, godbe, komisije za stanovanjska vprašanja, komisije za letovanje in kdo ve česa še, tudi komisija za kulturno dejavnost, katere naloga je bila skrbeti za razne kulturne dejavnosti in pripravljati kulturne dogodke, slovesnosti ali proslave, povezane s tovarno, sodelovati pri Glasilu Kovinoplastike in podobno.

Tako so se nekaj časa med drugim v vitrinah po hodnikih proizvodnih prostorov vrstile razstave fotografij, ki so jih napravili delavci, bodisi povezane s krajem, raznimi dogodki ali potovanji. No, stare slike to niso bile, pač pa čim bolj nove – zanimanje in sodelovanje je bilo veliko. Komisijo je tiste čase vodila Sanda Turšič, člani pa so bili ljudje, ki so vsak na svojem področju kaj kulturnega počeli – fotografirali, pisali, slikali, peli, recitirali … Kdaj se je to začelo pravzaprav na pamet ne vem, domnevam, da enkrat po letu 1976 in je trajalo vsaj do leta 1992.

Zdi se mi, da si izdelke ogleduje oziroma da se je nastavil neznanemu fotografu v prid živosti slike Slavko Berglez, saj je gotovo kaj malega o razstavici pisalo tudi v Glasilu Kovinoplastike, ki ga je urejal.

Tu so prišle na svoj račun delavke, ki so v prostem času počele kaj “olepševalnega” – pletle, kvačkale, vezle ali izdelovale makrameje, ki so prav tisti čas postali velika moda in marsikatera se je naučila te tehnike vozlanja. Ne vem, kdo so bile razstavljalke. Najprej sem pomislila, da so vsi izdelki delo Danice Kandare, ki je bila za vse vrste ročnih del prava navdušenka in sčasoma tudi izvedenka, a po malo natančnejšem pogledu ne mislim več tako, je pa gotovo vsaj kakšen od makramejev na steni njen. V tistem času je bilo zelo priljubljeno tudi pletenje oblačil, ki se je razvilo v neslutene razsežnosti, tako da so ženske in njihovi družinski člani včasih hodili okrog oblečeni v prave umetnine. S prihodom cenenih oblačil z vzhoda pa je to kmalu zamrlo in zdaj se “nič več ne splača”, prav tako kot šivanje ne. V tistem času so si ženske masovno kupovale električne šivalne stroje na obroke, večinoma jugoslovanske znamke Bagat, ki še vedno delujejo, hodile na šiviljske in krojaške tečaje, potem primerjale izdelke in se kdaj tudi postavljale z njimi … kot ženske pač. Ne morem verjeti, da je vse to že zgodovina.

Podobne razstave, zlasti slikarske so se vrstile tudi v jedilnicah drugih obratov in odzivi so bili dobri; če so bile stene dolgo prazne, so delavci celo spraševali, “kdaj bo spet kaj … ” Zgodilo pa se je tudi, da je neznan objestnež počečkal in s tem uničil s svinčnikom narejeno sliko svojega sodelavca. Rada bi ga poznala, falota.

No, in kakšen smisel je imela taka razstava, ob kateri so se za nekaj trenutkov ustavile oči na poti do pulta, kjer so delili malico, za nazaj pa mogoče še nekaj več ali pa nič? Verjeli smo, da popestri delavnik in po drugi strani delavcem daje možnost, da predstavijo svoje izdelke in dejavnosti, da pripomore k dobremu vzdušju in povezanosti ljudi v do 1200-članskem kolektivu, k zadovoljstvu in razvijanju vseh vrst ustvarjalnosti in zelo od daleč gledano celo k razvijanju “totalnega človeka” tako rekoč … Smešni idealisti, seveda – ampak jaz še kar ostajam natanko to, lažje se živi.

Kraj: Lož
Datum: okoli 1980
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 15. 5. 2019
Oblika: fotografija

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: