1956 Begunje – Na žagi
Fotografija delavcev na begunjski Žagi je nastala sončnega dne med odmorom za malico. Sodelavci so se posedli pred vrata “kištarije”. Kot lahko vidimo na sliki, takrat o zaščitnih delovnih oblekah in čevljih ni bilo ne duha ne sluha. Vsak si je pomagal, kot je vedel in znal. Večina delavk ima predpasnike – firtohe, nekatere pa že imajo halje. Na glavah imajo za zaščito pred prahom facuole, največkrat so bile to rdeče rute z belimi pikami. Moški pa so nosili čepice s šilkom.
Na levi strani vidimo tračnice po katerih so s transportnimi vozički v delavnico vozili deske.
- z zavihanimi rokavi in s kapo s šilkom Janez Petrič – Zavrtni iz Topola,
- v svetlejši srajci Viktor Žnidaršič – Susmanov Vik z doline,
- z brčicami je Jože Meden – Gašperjev Jože iz Selščka,
- v svetli jopici zraven njega Zofka Zalar – Gornja Popkova iz Bezuljaka, kasneje Jožetova žena.
- Dekleta v temnejši bluzi ne poznamo.
- Z ruto na glavi je Ivana Kranjc – Kopitova iz Begunj,
- za komolec jo drži nasmejana Marija Popek – Rubča Mara iz Begunj.
- Ivana Jakopin z Brezja drži za ramo
- Ivo Zalar – Gornjo Popkovo iz Bezuljaka.
- Med njima neznana,
- “nazaj pokrita” z ruto Marija Petrič – Zavrtna Mima iz Topola, Janezova mama.
- Nasmejana, z bujnimi, temnimi lasmi Milka Rožanc – Uštinova iz Begunj drži
- Ano Opeka – Čopetovo Ano iz Begunj, ki je oblečena v haljo na preklop.
- Zadnja na sliki je Justina Obreza – Mihova Tina iz Bezuljaka.
Fotografijo je prinesel gospod Viktor Žnidaršič iz Kopra, sodelavci ga poznajo kot Susmanovega Vika. Viktor je obiskoval železničarsko industrijsko šolo, se izučil za strojnika in se zaposlil na begunjski Žagi. Po odsluženem vojaškem roku pa je odšel iz rojstnih Begunj v svet.
Za Stare slike je napisal nekaj spominov, ki jih bomo objavili.
Slovarček:
- kištarija: zabojarna
- firtoh: predpasnik
- facou: ruta; facuol∂k: žepni robček, rutica
- kapa s šilkam: nizka kapa s ščitkom, s šiltom
- nazaj pokrita: ženske smo v rutah lahko pokrite tako, da je ruta zavezana pod brado ali pa nazaj, da je ruta zavezana na tilniku. Tak način so uporabljale kmečke ženske in delavke, ki so hotele zaščititi lase pred prahom in drugo umazanijo, saj so bili pri delu vsi lasje skriti. Med malico pa so si tesno zavezano ruto zrahljale ali se razkrile.
Viri:
- Viktor Žnidaršič, Koper, ustno, september 2019
- Anton Meden, Bezuljak, ustno, september 2019
Kraj: Begunje
Datum: 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Viktor Žnidaršič
Skenirano: 5. 8. 2019
Oblika: kopija fotografije
RSS - Posts
Nazaj zavezana ruta ima dve varianti: na vogliček – tako, da vogal rute prosto visi po hrbtu ali na marinko, ko je ruta na tilniku zavezana preko vogala, ki se ga zavihne nazaj in skrije, tako da nastane nekakšna čepica… Pa še na turban, ko se vrh rute položi na tilnik, vozel pa pride spredaj nad čelom preko voglička, katerega konec se zatlači oziroma ovije okoli vozla. Ampak turban je bil bolj za mestne, kmečke ženske se nikoli niso pokrivale na tak način. Pač pa so na marinko zavezano ruto, pogosto črno, nosile predvsem Goranke. 🙂