1924 Kočevje – Življenjepis Franca Mazija st.
V Kočevju se je začela službena pot mojega očeta v finančni kontroli Države SHS verjetno kako leto pred 1924, ko je – tako domnevam iz vsebine – moral napisati k že predanemu življenjepisu še dodatek o svojem “vojaškem službovanju”. Treba je vedeti, da je kot nekdanji vojak poražene avstro – ogrske vojske kandidiral za državno službo v novi državi, ki je spadala med zmagovalke v prvi svetovni vojni in so bili delodajalci verjetno sumničavi pri izbiri za zaposlitev.
Za vstop v službo finančne kontrole Države SHS je sicer že prej moral predložiti lastnoročno napisano prošnjo z življenjepisom, “nravstveno spričevalo” pristojnega občinskega predstojništva, ki je vsebovalo tudi izkaz, da je prosilec samski, spričevalo državnega zdravnika, šolsko spričevalo in vojaško listino, če je odslužil vojaški rok. Novince so sprejemali 1. junija in 1. decembra. Ko je bil sprejet, je prisegel predstojniku pred razpelom. Podpisal je obrazec prisege, kjer je bil dodan še stavek “Kakor mi Bog pomagaj,” pri Muslimanih pa “Vallahi billahi.”
Finančno kontrolo so sestavljali poduradniki in uradniki. Prvi so opravljali terensko delo in so bili razdeljeni na: pripravnike, podpreglednike, preglednike 2. razreda in preglednike 1. razreda. Moj oče je, kot kaže tudi uniforma, tedaj začel službo kot pripravnik, končal pa jo je ob začetku vojne aprila 1941 v Marenbergu (sedaj Radlje ob Dravi) kot uradnik na položaju višjega preglednika finančne kontrole. Prva plača v Kočevju, kot mi je nekoč povedal, je znašala 500 dinarjev. To je bilo malo, a nastanjen je bil praviloma v vojašnici in država je poskrbela za pohištvo in posteljnino. Sicer pa mu je bilo tudi kasneje bolj kot gmotne razmere pomembno dobro opravljanje službe. Ko je bil že pokojni (umrl 1969), mi je mama nekoč pripovedovala, da je ob poroki leta 1938 imel samo majhen kovček s perilom, ona pa – gorenjska nevesta tridesetih let -” vse, kar je bilo treba.”
Po Uredbi o organizaciji finančne kontrole (1921) je moralo biti obnašanje financarja “vzorno in dostojno izobraženega človeka.” Ukvarjanje s kako drugo dejavnostjo ni bilo dovoljeno. Če bi se še kot pripravnik oženil, bi izgubil službo. Poročiti se je bilo financarju dovoljeno šele po 10 letih od nastopa službe in službovati ni mogel v svojem domačem kraju in domačem kraju njegove žene. Ko je bil v uniformi, je moral pozdravljati po pravilih, podobnih onim v vojski. Med službo je moral financar imeti s seboj poleg orožja še uro, pribor za pisanje, svečo, pečat in material za pečatenje ter nekaj pol čistega papirja. Vsak je imel svoj pečat z zaporedno številko. Ob meji je smel uporabiti orožje, če se oseba, zalotena zunaj dovoljenih poti, ni pokoravala pozivu, naj se ustavi, pač pa je hotela zbežati.
Opis poteka mojega življenja oziroma podatki vojaškega službovanja.
1.) Rojen, dne 1. decembra 1900.
2.) Obiskoval štirirazredno Slovensko ljudsko šolo.
3.) Prvič vstopil v vojaško službo bivše Avstro – Ogerske armade dne 6. februarja 1918 L. ter sem bil dodeljen k 3. nadomestni stotniji 97. pešpolka v Radgono. Tam sem služil do 14. maja istega leta, na kar sem bil poslan s pohodnim bataljonom na Tirolsko fronto. V Tirolah sem bil dodeljen k peš. polku št. 117 ter sem pri istem služil do prevrata. Dne 3. novembra 1918 L. sem bil v Tirolah ujet ter poslan v Italijansko ujetništvo (Basano, Citadelo) kjer sem se nahajal vse dokler nisem 22. maja 1919. pobegnil v Švico, od koder sem bil poslan domov. Domov dospel 28. julija 1919 Leta. Podatki službovanja v Kraljevini S.H.S. so razvidni iz poslane Vam vojaške knjižice. Pisal sem namreč obširno kar mislim da je brezpotrebno ker rabi se samo podatki; sicer za slučaj potrebe. Če ni naveden datum kedaj sem vstopil v kraljevini S.H.S. k vojakom ve pa g. tajnik (14/II. 21 – 21.VIII. 22)
Kočevje, dne 30. marca 1924
Franc Mazi
Po drugi vojni je do upokojitve leta 1963 služboval na davčni upravi Občine Postojna. Včasih sem ga na poti iz gimnazije v službi obiskal in mi je z velikim veseljem razlagal delovanje davkarije. Tako sem že fantič dosti vedel o dohodnini, trošarini, prometnem davku, katastrskem dohodku pa tudi o tem, kako nekateri zatajujejo davčne obveznosti. Ampak za vse življenje so me posebej spremljale njegove modrosti, o katerih sem mnogo kasneje ugotovil, da so brezčasne. Tako, da je narava dala človeku dvoje ušes in en jezik, zato je treba dvakrat več poslušati kot govoriti. Sploh je važno, da malo govoriš, pa dosti poveš. Ali pa, da ti denar ne prinese sreče, prej ti jo prinese občutek, da si delo dobro opravil. Zlasti sem si zapomnil nauk “Če ti bo kdaj kaj zares uspelo, naj te to ne prevzame, ker napuh hodi pred padcem”. Ko me je nekoč zaneslo veseljačenje, mi je študentu – čas, ko oče ne more več biti vzgojitelj, ampak le še zaskrbljeno spremlja sinovo vstopanje v življenje – tako mimogrede izven teme pogovora navrgel, da se je v življenju moral včasih ustaviti in “si zategniti uzde”. Vedel sem, kaj je imel v mislih.
ne vem, zakaj te tako nagovarjam,
nisi govoril francosko,
a to bi najbrž razumel,
mogoče ti rečem po tuje
zaradi distance,
ljubila sva se lahko edino tako:
ne preblizu.
Sedela sva
v starih gostilnah
pila sva rizling
ali šipon
ali sploh
kakšno kislo vino
in govorila
zelo vsakdanje stvari.
Življenje je stalo
za vrati,
v varni razdalji.
Zdelo se je
presilno,
da bi mu dala ime.
Bala sva se,
mon père,
prevelikih besed.
slika na steni
in grob
na lepem pokopališču.
Prižgem ti luč,
prinesem ti rože.
Ne tebi,
tvojim kostem.
Toliko stvari
ti rečem.
A molčiš.
Samo tvoja plošča je.
Z datumi.
Od – do.
Mojbog,
kaj vse sinovi
zdaj govorijo očetom.
Živim in mrtvim.
Mon père,
nobeden ni bil
kakor ti.
Tako sam,
tako moj,
tako oče,
zgubljen na tem svetu
kot jaz.
Slovarček:
- Mon père: moj oče, francosko
Viri:
- Kajetan Kovič: Letni časi. Založba Mladinske knjige, Ljubljana, 1992
Kraj: Zagreb
Datum: 1924
Avtor: foto Brauner, Zagreb
Zbirka: Franc Mazi
Skenirano: 25. 2. 2019
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Hvala za toliko modrosti in lepote že ob začetku dneva!
Pestra zgodba, lepo napisana, vključno s Kovičevo pesmijo, ki je povzročila, da mi je “nekaj padlo v oko”.
Kakšen lep zapis, vključno s Kovičevo pesmijo! Kako malo so včasih starši govorili, so bile pa tiste besede globoke. Hvala!
Zanimiva zgodba in dragocen spomin na očeta. Čutim, kako globoko ga nosiš v srcu in ga vse bolj in bolj spoštuješ in pogrešaš. To je bil čas, ko so očetje še bili očetje. Hvala, da si nas opomnil, da je vredno našim zanamcem povedati kakšni starši, uslužbenci – nasploh ljudje so nekoč živeli. Bili so načelni, predani, pošteni, vredni vsega zaupanja, vzgojitelji z zgledom…pa danes?