1881 Stari trg – Podobica ali pildek
Zelo staro podobico – ali pildek, kot so jih še najpogosteje imenovali – iz farne cerkve sv. Jurija v Starem trgu, je posodila Jožica Novak, hrani pa jo Peter Žnidaršič v spomin na svojega pradeda.
France Benčina, prejemnik te podobice, je bil rojen 2. 3. 1871 v Starem trgu, umrl pa je 22. 9. 1953 prav tam … Podobica z napisom Spomin na pervo sv. Obhajilo ima častitljiv datum 10. avgust 1881, mogoče tudi 1884. Če drži prva domneva, je bil France star deset let, ko je prejel prvo obhajilo in v spomin nanj dobil barvno podobico, prilepljeno na okrašeno podlago, ki navaja, za kakšen dogodek je šlo, ter ime prvoobhajanca, kraj in datum, zadaj pa je natisnjena tudi priložnostna molitev. V sredini spodaj je v zelo majhnem tisku napis H. Ničman, ki je bil morda tiskar podobice ali le podlage zanjo.
Živobarvna podobica Jezusa, ki obhaja klečečega mladeniča, je morala biti v tistem času pravo čudo, saj barvni tisk še zdaleč ni bil nekaj vsakdanjega. Tudi zato so bile te podobice tako zelo priljubljene.
Motiv podobe z mizo in sedečimi očaki pripoveduje zgodbo o Jezusovi zadnji večerji s svojimi učenci, ki je seveda povezana z obredom oz. zakramentom svetega obhajila. V ozadju je na levi upodobljena tudi moška postava, ki obrnjena stran od omizja, očitno odhaja – najbrž izdajalski Judež.
Ne vem, kdaj je cerkev začela podeljevati take podobice ali pildke, ki so bile s svojo slikovitostjo učinkovito sredstvo za prenašanje verskih sporočil in ohranjanje spomina na pomembne dogodke v življenju vernika in verske skupnosti: prejem prvega obhajila ali birme, obisk romarske točke, nova maša v fari, odhod duhovnika v drugo službo, posvetitev novega verskega obeležja, obletnice cerkev in podobno. Podobice so ljudje skrbno hranili, jih velikokrat pogledali, molili in se spominjali ob njih, jih kazali drug drugemu, zlasti še otrokom, jih zbirali in merili svoj ugled in versko trdnost z njihovim številom in pomembnostjo ….
Tudi novomašniki si še danes dajo natisniti spominsko podobico z izbranim motom, na primer: “Odrini na globoko!” ali “Veselim se življenja, o Gospod!” ali “Živeti je meni Kristus!” ali “Dovolj ti je moja misel, Peter!” Tako mi je povedala Fani Truden, ki se spominja tudi podobice, ki je imela napis “Markovec, Frančiška Strle, 1904, v 23 letu starosti” in se najbrž nanaša na smrt oziroma pogreb imenovane osebe, pa tudi podobice z Nove Štifte, ki ji jo je pokazala Lekanova mama iz Iga vasi in ob njej zapela staro romarsko pesem …
Toda ljudje ne bi bili kar so, če jim tudi svete podobice ne bi prišle prav za šalo ali zbadljivko. Tako so izumili pikre prispodobe, s katerimi so se posmehovali na primer nečimrnim ženskam: “Joj, kako si lepa – ko žabji pildek narobe!!” Ali: “Se svetiš ko žabji pildek!”


Slovarček:
- pildek: podobica
Viri:
- Jožica Novak, Stari trg, november 2019, ustno
- Fani Truden, Stari trg, november 2019, ustno
Kraj: Stari trg
Datum: 10. 8. 1881
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 6. 10. 2019
Oblika: dokument
Pildek, Milena, pildek, ne podobica. Tudi ata je vedno rekel, za kakšno frajlo s televizije, da se sveti “k žabji pildek”. Nikoli ga pa nisem vprašala, kaj konkretno naj bi to pomenilo.
No, jaz si prispodobo o žabjem pildku razlagam nekako takole: če bi bila namesto svetnika na pildku upodobljena žaba, bi bila še vedno samo žaba, ne glede na to, kako pisano bi bila pobarvana in kako bi se podobica svetila, njeno sporočilo bi bilo še vedno samo kvak-kvak, ne pa na primer kakšna univerzalna svetopisemska modrost… 🙂
Mene pa najbolj preseneča, da se je ta skromen pildek ohranil toliko let.
Pri nas smo podobica ali tudi pildek rekli manjši podobici, ki si jo lahko dal v mašno knjižico ( velikost približno 4 x 8 cm, lahko tudi manjša). Spomin na Prvo sv. obhajilo pa je večja, lepša podoba, A4 format, z napisom in podatki. Včasih so jo dali tudi v okvir.
Moja stara mama iz Loškega Potoka, takrat tudi mladi smo vaški kapelici rekli Pild. Na primer: srečali sva se pri Pildu, kosili smo njivo pri Pildu ipd. Verjetno pild pomeni božjo podobo. Pildke, ki smo jih dobili ob posebni priložnosti v cerkvi, smo vedno shranili na posebnem mestu in jih nismo zavrgli.
Draga Neva, hvala za zanimivost! Vedela sem, da v severovzhodni Sloveniji nabožnim znamenjem rečejo pil, ne pa da je to lahko tudi pild in to pri nas, čeprav je po svoje logično: v kapelici je vedno tudi podoba ali kip in podoba je pač po domače pild (iz nemščine)… Res hvala!
Reblogged this on alenkabi and commented:
Sedaj vsaj vem, od kje izhaja beseda pildek. Namreč, pri nas doma jo še vedno uporabljamo za kratka pisna sporočila: “na en pildek napiši, kdaj prideš domov” ali pa “brez pildka vedno kaj pozabim kupiti”…..
Tudi pri nas so rekli, ko se je kdo uštimal, se pravi da se je oblekel zak’mašni gvant: ”Si lep kot žabji pildek”