1962 Beograd – Na gradbiščih po Jugoslaviji

Tam smo s stroji (bagri in buldožerji) delali za razna podjetja, največ za beograjska podjetja: “Podjetje za vodne poti Ivan Milutinovič”, za “Partizanski put” in za “Rad”, na raznih gradbiščih. Vodna skupnost Koper ni imela svojih gradbišč, posojala je stroje in strojnike različnim podjetjem, ki so potrebovala naše usluge. Ceno storitev smo zaračunavali na podlagi obratovalnih ur strojev in pa po količini izkopanega materiala, odvisno od pogodbe. Dogovorili smo se tudi za prevoz strojev iz enega gradbišča na drugega, ker je bila za prevoz težkih strojev potrebna posebna prikolica in dovoljenje za izredni prevoz. Buldožer Challenger 4 je tehtal 20 ton.

Posebne zahteve smo imeli tudi za nastanitev strojnikov in njihovo prehrano. Na gradbiščih smo najpogosteje stanovali v montažnih barakah, tako kot drugi delavci. Če smo delali v vaseh, smo stanovali pri družinah in bili tam tudi na hrani. Ko smo delali na Adi Ciganliji, smo občasno prenočevali na posebni ladjici, ki je bila prirejena za take potrebe.

Tako sem spoznal večino gradbišč in večino strojnikov, ki sem jih poznal, še preden sem šel k vojakom. Moj predhodnik Hrvatin Franc je kmalu šel študirat v Ljubljano.

Delal sem kot terenski mehanik. Preskrboval sem vse, kar je bilo potrebno za vzdrževanje mehanizacije. Delo sem opravljal z veseljem. Zelo mi je pomagalo pri tej službi, da sem bil leto in pol v vojski voznik komandanta brigade in sem Beograd in okolico zelo dobro poznal.

Leta 1961 smo nabavili kampanjolo – na prvi fotografiji – terenski avto, ki smo ga uporabljali za preskrbo in prevoze za potrebe mehanizacije in tudi za prevoze strojnikov po gradbiščih. Kampanjola je imela v zadnjem delu prtljažni prostor, kjer smo imeli urejeno “mehanično delavnico” z rezervnimi deli in orodjem za manjša, hitra popravila. Ko sem se vozil po makadamskih cestah ob gradbiščih, je ropotalo, da se skoraj ni dalo pogovarjati.

To je taksi, ki nam je peljal novo polosovino za buldožer, po nasipu ob reki Moravi, blizu Požarevca v Srbiji. Polosovina je tehtala okrog 60 kg. Leta 1962 je bil, zaradi blata na nasipu, to edini način, da smo prejeli rezervni del prav do pokvarjenega buldožerja.

Slovenci smo znani, da smo pridni in dobri delavci, znamo se pa tudi poveseliti, če je priložnost. V vsaki gostilni ob gradbiščih smo bili dobrodošli gostje, ker so gostilničarji vedeli, da bomo pošteno plačali.

Dobre volje smo praznovali tudi 8. marec leta 1962 v Pančevu. V restavraciji je bil tudi neki železničar v uniformi. Verjetno je bil že malo “dobre volje”, prepričeval sem ga, da sem tudi jaz železničar in mi je posodil svojo službeno čepico, ki je šla potem z ene glave na drugo.

Z leve:

• Slavko Hren,
• Viktor Žnidaršič z železničarsko kapo in
• Franc Kebe.

Zaključil bi, da je naša enota pomembno prispevala k delovanju Vodne skupnosti Koper, ki je tudi predhodnica luke Koper. Pomembno vlogo pri uspehu smo imeli tudi fantje iz Cerknice in sosednjih vasi.