Skip to content

1939-1941 Beograd – Pri vodnjaku

18. 12. 2019

Moj oče, vojak v Beogradu med leti 1939 in 1941. Za njim nekakšno obeležje s tremi zvoniki ali stolpi na beli plošči, pod njimi levja glava, iz katere teče curek vode … Na vsaki strani glave je letnica, na levi 1918, na desni pa 1934. … Ali ni bil 1934 v Marseillu ubit jugoslovanski kralj Aleksander? In državo je vodil od 1918, najprej kot regent, od 1921 kot kralj. Je obeležje povezano z njim? Pa oče samo ne pozira fotografu, ampak je tam službeno, kakor na straži?? Malo preveč fantaziram? Oprostite. Vsekakor sablja in ostroge pričajo, da gre za nedeljsko vojaško opravo, ne pa vsakdanjo delovno.

Ni treba navsezadnje, da je to po vsej sili kako spominsko obeležje, lahko je preprosto vodnjak – “česma” – ali pa studenec. Samo tiste letnice vseeno nekaj pomenijo … Premalo poznam Beograd, da bi vedela, kje je slika nastala in tudi zapomnila si nisem, če je o tem kaj povedal oče … Omenjal je Avalo, Topčider, Petrovaradin – a tole najbrž ni nič od tega.

Na kamniti ploščadi, kjer stoji oče v uniformi, je poglobljen vodnjak, v katerega v enakem curku kot iz levje glave priteka voda … Tudi levja glava je kraljevski simbol – ali pa je tam zgolj iz estetskih nagibov? V ozadju so na vzpetini posajena mlada drevesa – mogoče gre za zasnovo novega parka …

Do tu je še vse kolikor toliko normalno: oče je 17. aprila 1939 prišel k vojakom v Beograd. Evropa že doživlja pretrese, a v Jugoslaviji je še mir, čeprav tudi tu politika dela svoje. Kralj Aleksander je že pet let mrtev, rekruti so prisegli njegovemu nasledniku mlademu kralju Petru Karađorđeviću. Moj oče je sicer služil v kraljevi gardi, za kar se je zahtevalo, da je vojak primerno visok, postaven in zdrav, da ima poklic in nekaj premoženja – po vsem tem je očitno ustrezal, čina pa, kolikor vem, ni imel, tudi mar mu najbrž ni bilo za tiste “čvarke” – ocvirke na ramah. Ni bil voditeljski ali vsaj grebatorski tip … Je bil ta kraj ustaljeno prizorišče fotografiranja mladih vojakov? Je fotograf tu kar čakal nanje?

Zelo malo vem o tej sliki in času, ko je nastala – saj to je že stalnica pri očetovih vojaških slikah. Včasih sem jih kot otrok pregledovala, a le redko je bil on poleg in kaj povedal, pa še tisto je poniknilo … Kaj bi jamrala.

Šele ko sem bila že velika, sem slišala eno vojaško – pa nikakor ne od njega: majn got, majn got, zeks kinder kajn brot! … Aber muti španciren mit zeks oficiren! … Zdaj pa kakor vzameš: navadna moška zabavljica ali eden najbolj tragičnih stavkov na svetu … Kot Dobri vojak Švejk – zame je, globalno gledano, ena najbolj žalostnih knjig, kar sem jih brala, čeprav sem se ob njej do solz smejala. Res genialno napisana.

Veliko pozneje sem zapisala, kar je ostalo na cedilu spomina, da ne bi pozabila še tistega. Modre kljukice pomenijo, da sem zapis preverila pri teti Micki. Sliko je oče od vojakov najbrž poslal domov in je tu počakala na njegovo vrnitev “čez dolgih sedem let” – v njegovem primeru dobesedno. Na njej namreč ni zapisa in žiga kot na slikah, ki jih je imel pri sebi kot vojni ujetnik v Nemčiji …

Tudi njemu bi se bilo ob vrnitvi lahko zgodilo kot enemu od Oštirjevih fantov, ki je bil nekoč deset let v eni od davnih vojska, potem pa se je peš vračal domov kar poprek čez Jezero nekje od rakovške strani. Pa sreča tam na polju pod domačo vasjo majhno deklico kakih osmih ali devetih let in jo po stari navadi vpraša: “Kako je pa tebi ime?” “Nežka,” reče deklica, “Čigava pa si?” sprašuje naprej soldat. “Pa Oštirjeva!” pove deklica. “Joooj, Oštirjeva?!!” … In tako je stari vojak spoznal svojo sestrico, ki se je rodila in zrasla, medtem ko se je on vojskoval … Tako so mi pripovedovali stari Jezerci, ko sem bila še majhna …

Zelo se je potrudil urednik s tem izrezom, pa vseeno nisem ugotovila praktično nič o njem.

Slovarček:

  • majn got, majn got, zeks kinder – kajn brot! … Aber muti španciren mit zeks oficiren!…(fonetično iz nemščine): Moj bog, moj bog – šest otrok pa nič kruha! … Toda mamica se sprehaja s šestimi oficirji …

Viri:

  •  Marija Poženel, Ljubljana, ustno, 2010

Kraj: Beograd
Datum: med 1939 in 1941
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 5. 4. 2018
Oblika: fotografija

3 komentarji leave one →
  1. Neva Ule permalink
    18. 12. 2019 07:25

    Mogoče je tudi tale pripoved, ki sem jo slišala od mojih sodelavcev nastala v času, ko so fantje služili domovini 7 ali 10 let in so že pozabili svoj jezik.
    F ant iz G.Jezera se je vračal iz vojske. Ni bil siguren,kje vodi pot do tam, pa je vprašal mimoidičega: Dali je ovaj put prema G.Jezeru? Ja je, mu odgovori in ga še vpraša: Kaj nisi ti Marganov? Jesam, bogami mu je odgovoril fant.

    Liked by 2 people

  2. 18. 12. 2019 07:39

    Super in zelo nazorna zgodbica! Hvala!
    Na Babnem Polju pa je povratnik iz JLA prišel k Ivanovim na posodo prosit lestev in rekel: “Dal’ mi pozajmite….e,e,e …uojtra!” Lojter očitno v JLA niso veliko uporabljali, pa se ni mogel spomniti besede. Mogoče bi moral reči “merdevine” … samo to je menda bolj črnogorsko…

    Všeč mi je

Trackbacks

  1. 1941-1945 Alt Drewitz, Stalag IIIC – Glasbeniki | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: