Skip to content

1952 Rakek – Mehanična delavnica

3. 01. 2020

Fotografija je bila posneta predvidoma v letih 1952 do 1954 na Rakeku pred mehanično delavnico (sedanjo staro telovadnico). Na njej so se lepo v vrsto postavili mehaniki z uslužbenko uprave. Po sliki sodeč ob kamionu za prevoz lesa (hlodovine) in motorju. Ob strani se vidita Unimog, verjetno last takratne zadruge in še en motor.

Zanimiv je dogodek okoli tega motorja. Trije avtomehaniki Franc, Gustl in Andrej so se nekega dan odpravili z motorjem domov na malice. Vozil je Franc. Najprej je odložil Andreja pri domači hiši na današnji Postojnski cesti, potem Gustlna pri cerkvi in se nato odpeljal domov v Hribce na Uncu. Vse lepo in prav, če ne bi motor, ki ga je postavil pred hišo padel in poškodoval luč ter razbil steklo. Po prihodu v delavnico ga je pričakal vroč sprejem in poslušanje levit z vložki folklore primerne temu dogodku (npr. jebela cesta …) s strani mojstra Metoda.

Začetki avtomehanične dejavnosti po vojni so se začele v garaži Ivana Zakrajška na Gasilski ulici. Od tu so se preselili v prostore sedanje stare telovadnice. Nosilec delavnosti je bila Okrajna zadružna zveza KZ. Podjetje večkrat spremeni naziv: Agrostroj, Avtoservis in Avtošped. Imeli so okoli 30 zaposlenih

V tem času so opravili med drugim kompletne generalne remonte na 25 kamionih Dodge, 15 kamionih Čepel in 3 buldožerjih. Po stare kamione Dodge so hodili v Novo mesto. Njihov program je bila tudi izdelava prikolic za črpalke za namakalne sisteme in osem metrske prikolice za prevoz namakalnih cevi za Agrostroj, ki je namakalne sisteme izvažal preko Nemčije v Burmo.

Na začetku so bili vključeni v dejavnost tudi nekateri šoferji, med njimi: Leon Grom s kamionom Ford, Marjan Mikuž s kamionom Mercedes in Slavc Modic s kamionom Schavrole. Iz tega je kasneje nastal špedicijski oddelek.

UNRRA: Stanje po osvoboditvi je bilo v Sloveniji nezavidljivo, saj je bila večina poljedelskega in industrijskega sektorja popolnoma opustošena. Bil je čas velikega pomanjkanja vseh dobrin. V Sloveniji so nastale velike zakonodajne spremembe pri upravni razdelitvi LRS. Ustanavljale so se zadruge, tako rekoč na vseh področjih.

V začetku leta 1943 je britansko zunanje ministrstvo predlagalo ustanovitev posebnega urada, neke vrste zavezniške agencije, ki bo zmožna praktičnih rešitev glede vseh vprašanj, ki se dotikajo begunstva in pomoči po koncu vojne. Tako so 9. 11. 1943 predstavniki 44. narodov v Beli hiši v Washingtonu, ZDA, podpisali sporazum o ustanovitvi Uprave Združenih narodov za pomoč in obnovo – UNRRA.

Organizacija združenih narodov za pomoč in obnovo (UNRRA) je začela delovati na ozemlju Jugoslavije 15. 4. 1945, ko je bila vzpostavljena pisarna v Beogradu, 1. 8. 1945 pa so odprli še regijsko pisarno za Slovenijo v Ljubljani. Pomoč UNRRE Sloveniji in Jugoslaviji je bila zlasti v obliki materialne preskrbe s hrano in z obleko ter mehanizacije za zagon industrijskega in agrarnega sektorja. Jugoslovanska misija je zaključila svoje operacije 10. 6. 1947.

Distribucija je potekala po strogi administrativni lestvici. Slovenija je bila razdeljena na 5 okrožij in 27 okrajev. Ministrstvo za trgovino in preskrbo je po tej administrativni razdelitvi organiziralo tudi distribucijo hrane in oblačil tako, da so v vsakem okrožju in srezu odprli pisarno. Odbori so določali mesečno količino izdanih nakaznic, saj so morali zagotoviti dobavo blaga lokalnemu skladišču NAVODA (Nabavni zavod), ki ga je nato posredoval zadrugam (NAPROZA – nabavno prodajna zadruga). Sistem garantirane preskrbe je bil ukinjen leta 1952.

Po štirih letih okupacije, upora in državljanske vojne je Jugoslavija dočakala osvoboditev opustošena. V vsej državi je ostalo na voljo le še 200 tovornjakov, cestne povezave so bile uničene.

Največjo težavo v distribucijski mreži so predstavljale povezave, tako cestne kot komunikacijske. Zadruge in pooblaščeni trgovci so le s težavo dosegli obolele in ostarele upravičence v odročnih krajih. Nekaj tovornjakov je za dobavo zalog v zadruge dobil NAVOD, vendar je bila njihova kapaciteta večino časa nezadostna. Slovenija je bila med zadnjimi prejemnicami novih tovornjakov, saj so bili ti še bolj potrebni v drugih delih Jugoslavije.

Na sliki od leve:

  • Metod Arko,
  • Franc Udovič,
  • Ivan Petrič,
  • Franc Lešnjak,
  • Nuška Steržaj,
  • Andrej Gregorič in
  • Avgust Gorjup.
Motor in Unimog.

Viri:

  • Prispevki za novejšo zgodovino 2/2013; (Kornelija Ajlec) UNRRA v Jugoslaviji in Sloveniji
  • Avgust Gorjup

Kraj: Rakek
Datum: 1952-54
Avtor: neznan
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: 12. 12. 2019
Oblika: kopja fotografije

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: