Skip to content

1952 Gorenje Otave – Odprtje ceste od Selščka do Rakitne

21. 03. 2020

Fotografija je nastala leta 1952, ko je bila končana gradnja ceste Selšček – Gorenje Otave- Rakitna, ki je trajala od leta 1948. Prikazuje slavnostno otvoritev, ki je potekala sredi vasi, pred Betačevo hišo, v kateri je bila takrat vaška gostilna. Na fotografiji sta tako avtobus kot tovornjak, s katerima so se nedvomno pripeljali občinski in državni veljaki. Otvoritev je bila zelo odmeven in pomemben dogodek, saj je nova cesta povezala Cerknico z Ljubljano in omogočila številnim vasicam povezavo z občinskim in državnim središčem.

Spodnji tekst je dobeseden prepis iz Kronike Otavcev, ki jo je napisal Jože Zalar st. – Bečajev oče, rojen leta 1889, iz Dolenjih Otav. Kroniko je začel pisati v 65 letu starosti, ko se je upokojil.

Po letu 1948, ko je bila šola izročena svojemu namenu, prebivalci teh krajev nismo držali roke navzkriž. Lotili smo se graditi novo cesto za katero so se ljudje prizadevali že 50 let. Tedaj je država razdelila večjo vsoto denarja Krajevnim LO za popravilo cestnega omrežja. Tudi mi smo dobili 10.000 din. Toda denar nismo porabili za popravilo ceste, to smo storili udarniško, pač smo se z njim lotili graditi novo, od Selščka do Rakitne, 12 km dolgo cesto. Začeli smo brez dovoljenja in načrta. Dobil sem dva delavca in prvi zasadil kramp v zemljo. Sestavili smo pripravljalni odbor, ki je štel 8 mož. Za tajnika je bil izbran agilen tovariš, poslovodja Lesne zadruge v Begunjah. predsedstvo je bilo poverjeno moji malenkosti. Čutil sem se šibkega, vendar sem z zadovoljstvom sprejel dolžnost in zaupanje, ki mi ga je dal odbor. Pri sprejemu te odgovorne naloge sem poudaril, da nisem rad boter mrtvemu otroku. Takoj sem odšel v Ljubljano, da bi dobil načrt iz leta 1911, katerega sta sestavila inženirja Justin in Putnik. V seznamu projektov nismo našli načrta ali k sreči smo ga dobili na stelaži v arhivu.

Načrt sem prinesel domov, ga temeljito pregledal in preučil teren po katerem naj bi bila speljana 15 km dolga cesta. načrt mi ni preveč ugajal. večkrat sem šel z njim na teren in vzporejal. Moral sem začeti trasirati po svoje. Večkrat sem prehodil  teren od Selščka do Rakitne  in spotoma iskal ustrezno progo. Obenem sem provizorično zakoličil. pri tem sem se izogibal vzponu večjemu od 7 % in rajdnemu premeru na ovinkih manjšemu od 30 m.

Zaposlil sem majhno skupino ljudi. Za denar je bilo težko. Nekaj ga je dalo Gozdno gospodarstvo, nekaj Zadruga in Okraj. Prav tedaj je bil tajnik našega cestnega odbora prestavljen v Ljubljano za šefa poslovne zveze. No, kljub temu se je še vedno zanimal za gradnjo ceste. Konec meseca sem šel k njemu z mezdno listo Pri njem sem dobil toliko denarja, da sem izplačal delavce, toda pristavil je, da on nima denarja za te namene in da mi v bodoče ne more več pomagati. Zahvalil sem se in poslovil. Bil sem zadovoljen za enkrat, tako sem izplačal delavce. No potekel je zopet mesec, a denarja ni. Zopet sem pisal bivšemu tajniku cestnega odbora, da nimamo denarja in bomo morali delo ustaviti. Kmalu sem dobil pismo od njega v katerem med drugim poudarja, da delo ne smemo ustaviti. Spravil sem to pismo, saj sem v njem videl dober adut s katerim bi se dalo dobiti še kakšen dinar. Konec meseca sem z mezdno listo zopet šel k njemu. Saj sem ti rekel, da k meni ne smeš več priti, mi je dejal. Že, že sem odvrnil, a Tvoje pismo. Torej si me ujel. Počistil je vse, da spravil skupaj potrebno vsoto denarja in mi jo izročil. napotil me je naj se obrnem na Toneta Fajfarja, ministra za gozdarstvo, mogoče bo on kaj več prispeval.šel sem k njemu v velikem upanju, da bom uspel. razložil sem mu na široko in dolgo pomen bodoče ceste za gozdarstvo, saj bo speljana skozi kraje kjer so močni državni gozdovi a se zaradi nedostopnosti le malo izkoriščajo. Obljubil je, da bo nakazal pol milijona din na Postojnsko banko. Zahvalil sem se ministru in veselo odšel domov.

Ko je bil dokončan prvi del ceste sem nekega dne šel po njej. Tako zamišljen srečam nepoznanega tovariša. Pozdravil sem ga in on mi je vljudno odzdravil. No kako gre, me povpraša. S težavo gre z delavci, predvsem z dobrimi. težavo imamo tudi s strelivom, minerskim orodjem, predvsem pa z denarjem. no hvala Bogu smo tudi to rešili, ko nam je gozdno ministrstvo dodelilo pol milijona dinarje. Na vprašanje kdo nam je trasiral cesto sem odgovoril  sami. Bil je radoveden kako. Pojasnil sem mu, da imam vaservago in tri lesene križe. Njih zabijem kolikor mogoče daleč z enakim nagibom kakor naprimer tole: na 600 m dobil padec 0, 50 %. Na vsaki količek vstavim križ in če se jih vidi v isti črti, pomeni, da je na tej razdalji enak padec zemljišča. Ko sem mu pojasnil se je začudil. Vprašal sem ga: “kaj ni prav?” “prav,” je odgovoril, “saj sem inžener pa s takimi inštrumenti ne bi mogel to narediti.” poslovil se je in odšel. Čez par dni sem se oglasil pri Gozdnem gospodarstvu. Vprašali so me: “ali si imel inšpekcijo?”nisem vedel za kaj se gre, nato so mi pojasnili, da je prišel neki tovariš na cesto, ki je v gradnji in sta se pogovarjala. Seveda je nekdo bil in se je zanimal za cesto. No in kaj je rekel? Bil je zadovoljen in dejal je, da se je nekaj naučil od tebe. Kaj se je naučil  še danes ne vem. na gozdnem gospodarstvu so mi povedali, da je bil inženir Jurhan iz ministrstva poslan v inšpekcijo, da vidi kako se koristi denar, ki ga je dodelilo.

Tudi dodeljenih pol milijona nam je kmalu pošlo. V upanju, da bomo denar že nekako dobili, smo z delom kar nadaljevali. ko se je nabralo že okrog 200.000 din dolga sem vzel obračune in šel v Ljubljano od ene do druge ustanove. Povsod so mi zatrjevali, da smo upravičeni in da se denar mora najti. Toda denarja nikjer.  Tudi ministrstvo za gozdarstvo je dejalo , da se denar mora dobiti. Sam minister me je poslal na finančni oddelek. toda šefa oddelka ni bilo, pride jutri. prenočil sem v Ljubljani in naslednji dan odšel ponovno do šefa finančnega oddelka v upanju, da bom uspel dobiti denar. toda on je zatrjeval, da ni denarja za ta namen. tedaj je skočil neki drug uradnik, ki je sedel poleg in dejal: “to je pa hudič, da se to ne more urediti!” Izgledal je besen.” Pojdite Zalar na kontrolo, vse nas izročite, oni pa naj preiščejo kdo je zadolžen in kriv, da se problem ne more rešiti in priti do denarja.”poslušal sem ga in odšel na kontrolo. stvar sem pojasnil. Prav, razumemo vas, so mi dejali, toda naša kontrola ni kompetentna za reševanje teh zadev i so me napotili v drugo ulico, k drugi kontroli. toda tudi tukaj so me odpravili z istimi besedami in me napotili do tretje kontrole. Po vsem tem tavanju me je pošteno razjezilo. Naj hudič vzame vse vaše kontrole in ljubljanske banke in ustanove, sem stresel jezo in odšel praznih rok domov. Delavci so me čakali in upravičeno bruhali jezo. Čez dva dni sem se zopet napotil v Ljubljano. Oglasil sem se na zadružni banki in celoten problem na drobno pojasnil. moje pojasnilo je poslušala starejše uradnica. Vprašala me je, če cesta zajema kateri kraj kjer se nahaja zadruga. Seveda, rakiška zadruga je tukaj, sem dejal. tedaj se je obrnila na Beograd z vprašanjem, če lahko odobri posojilo iz regresa namenjenega tej zadrugi. Dobila je privoljenje. tako sem po dolgem tavanju od vrat do vrat in prepričevanju prišel do denarja in se vesel vrnil domov. Izplačal sem delavce, zatem pa jih poslal domov in ustavil delo, kajti denarja ni bilo več.

Čez par mesecev se je pred hišo pojavil lep, črn avto. iz njega je izstopil tovariš Rudolf in še ena neznana oseba. Pozneje sem zvedel, da je bil to inženir iz gradbenega ministrstva. Prišla sta me obiskati, obenem pa da zvesta kaj več o gradnji ceste. Povprašala sta me kako je z gradnjo. Nič, sem jima odgovoril, stoji, ker ni denarja. O, denar se bo dobil, kar obnovi gradnjo. dobro, če bo sigurno. Sigurno, sta zatrjevala, pojdi z nama v Ljubljano in bomo stvar uredili. toda pri sebi sem mislil, da tega koraka ne smem narediti brez vednosti Okraja, bi tam bili lahko užaljeni, zato sem se izgovoril, da nisem takoj pripravljen in da bom prišel v četrtek. Bila sta zadovoljna i dejala, da me bodo čakali.Takoj drugi dan sem odšel na Okraj in pojasnil zadevo. Zalar zagrabi, so mi dejali, ne bomo nič užaljeni, še pomagali ti bomo kolikor je v naši moči, samo, da se gradnja obnovi. V četrtek sem se v Ljubljani oglasil pri Rudolfu. On je bil , namreč pobudnik in posredovalec denarja za gradnjo ceste. Skupaj sva šla do inženirja Brilinga. Poznal me je že in povprašal; “no ali si se pripravil?”Sem. Bil sem kratek. Vprašal me je koliko bi potreboval denarja za dokončno ureditev ceste. sedem milijonov sem odgovoril. No, dobro.Bomo to vsoto nakazali na Postonjsko banko. denar boste lahko dvigali z mezdnimi listi in drugimi obračuni. Zadovoljen sem se vrnil domov.ponovno smo začeli z delom na cesti. Odprli smo še eno gradbišče in sicer pri Rakitni. Tudi rakiška skupina delavcev je bila sestavljena iz samih žensk., z enim samim moški, starejšim fantom, ki se je nedavno vrnil iz Francije. Njega sem postavil za vodjo skupine. Imel sem precej dela, kajti delo je bilo potrebno nadzorovati, obenem pa učiti in usmerjati vodje skupin.

ker smo imeli na razpolago večjo vsoto denarja smo povabili še dve skupini delavcev-primorskih Hrvatov. Skupaj je na cesti delalo okrog 100 ljudi.

Tedaj pa so nastopile nekatere denarne spremembe. Odpadle so živilske nakaznice,  s tem pa so se morale plače dvigniti, strelivo  in drugi material sta se podražila., del denarja smo morali odvajati za socialno zavarovanje, amortizacijo, za šolstvo itd. Zato je vsota od 7 milijonov kmalu pošla. Zopet sem moral v Ljubljano, da pojasnim položaj v katerem smo se znašli. Dejal sem, da v tej situaciji in s tem denarjem ne bomo mogli naprej in bo treba delo zopet ustaviti in da bo treba ponovno odobriti kredit. Bil sem vesel. Zopet so me vprašali koliko bi potreboval in ko sem odgovoril, da bi potreboval še devet milijonov so se spogledali. Oprosti, so dejali, še za tistih sedem milijonov ne vemo kako ste jih porabili, zato preden dodelimo novo vsoto moramo pogledati kako gre. me veseli, sem dejal.

I prav tedaj, ko sem izkopaval večjo skalo se pojavi za menoj črn avto. Izstopila sta tovariš Rudolf in inženir Brilih. Na hitro sem si ob hlače obrisal roko in jih pozdravil. V začudenju sta me vprašala kaj delam. “Pod tole skalo smo dali prešibko mino in jo ni zdrobila.” “Kaj nimaš drugega dela pri 100 delavcih?”

in se daš sam na kopanje. Odgovoril sem jima, da imam štiri palirje ( vodje skupin ). Vsako jutro grem po vsej progi pogledat kaj se je predhodni dan naredilo in jih ponovno zadolžim kaj je potrebno storiti. Po potrebi grem na ogled tudi popoldne. drugi čas pa  lahko izrabim, da malo pomagam pri kopanju (iskopu). Skoraj sta se mi posmehovala. Tedaj je dejal Brilih, koliko si že dejal, da potrebuješ denarja do končne zgraditve. Saj sem rekel devet milijonov. Potolkel me je po rami in obljubil, da denar dobim. Vidimo, da ste prvih 7 milijonov dobro izrabili. Rudolf je še pripomnil: “Če bi na Dolenjskem tako uspešno gradili, oh tam pa kolikor damo vse porabijo, pokazat pa nimajo kaj. No, dobro, bomo prav tako nakazali Postonjski banki zahtevanih 9 milijonov.” Toda v kratkem sem dobil iz Postonjske banke sporočilo, da se denar ne more dvigati brez celotnega predračuna in obračuna storjenega za vsaki dvig. Torej zopet smola. Dobiti sem moral dva inženirja in sicer Janeza Kožuha in Milana Guda. Ostala sta nekaj dni v Otavah in sem jih moral spremljati po zamišljeni trasi bodoče ceste. Pobrala sta vse potrebne podatke in odšla v Ljubljano.

Sestavila sta omenjeni predračun in ga oddala na ministrstvu. Kmalu nato me je ministrstvo povabilo v Ljubljano , kjer so mi sporočili: “Zalar s predračunom si se zmotil, ko si zahteval 9 milijonov, sedaj smo pa prejeli od strokovnjakov, inženirjev predračun, ki predvideva izdatek v višini 12.000 milijonov. Inženirji pravijo, da z devetimi milijoni ne boš nikamor prišel.” Zatrjeval sem, da bo vsota, ki sem jo jaz zahteval dovolj. Pazi, so mi dejali, sedaj še lahko popravimo. Mislim, da ne bo treba, saj sem dobro pregledal teren. Še enkrat v oktobru so me opozorili naj dobro pazim in premislim, ker po Novem letu kredit zapade in sedaj še lahko popravimo od 9 na 12 milijonov. Še vedno sem zatrjeval: “Mislim, da ne bo treba več.” Z delom smo, ker smo hoteli odpreti cesto za promet do kraja novembra. Naša želja se je izpolnila, delali smo z vsemi močmi, tudi kolaudacija je bil izvršena in tudi pohvale smo bili deležni.

Za državni praznik, 29. november 1952. leta smo organizirali otvoritev nove ceste.

Zbrala se je velika množica ljudi in avtomobilov. Postavili smo velik slavolok z napisom, pod njim pa nategnili vrvico. Povabili smo tovariša Rudolfa, kot očeta ceste, naj nam jo odpre. Stopil je naprej, vzel škarje  in prerezal vrvico, kar je bil znak, da je cesta zgrajena in izročena namenu. V tem hipu je odjeknilo nekaj strelov, zatem je mladina zapela državno himno in s tem je bil končan ceremonijal otvoritve.

Nato se je zbrana množica začela pomikati proti Rakitni. Tovariš Rudolf me je povabil v njegov avto, da vsa prva prevozila cesto. V Rakitni je čakala velika množica ljudi. Zelo toplo so nas sprejeli. Mlada deklica je ponudila Rudolfu šopek cvetja v zahvalo za njegov trud, čigar sadove danes slavimo. Zahvalil se je in v nagovoru dejal, da je šopek namenjen vsem tistim, ki jih zastopa (bil je namreč predsednik sindikatov). V par besedah sem razglasil zmago 50 letne borbe  za zgraditev ceste, ki naj bi naše kraje približala ostalemu svetu. Zatem so sledili govori v katerih so se mnogi ustavljali na mojem imenu. Moral sem poseči z besedo in dejal, da ne gre storjeno delo meni v čast, to je le moja dolžnost. Čast in zahvala naj gre tistim, ki so nas razumeli in videli našo potrebo, funkcionarjem naše oblasti kot naprimer: tovarišu Rudolfu, Hacetu, Petkovšku, Petrini, Brileju in drugim.

Zaman je bila naša borba  zadnjih 50 let in le, ko je zavladalo ljudstvo , ko smo po končani osvobodilni vojni in revoluciji dobili ljudsko oblast so se naše želje uresničile. ko je bil uradni del proslave končan smo povabili vse delavce in funkcionarje ter vse tiste, ki so na katerikoli način pomagali pri gradnji ceste, na brezplačen obed. Pri tem sem imel še nekoliko dela okrog razporeditve gostov in povabljencev nato sem se še sam usedel med njimi. Pri polni steklenici so postali razgovori živahni in veseli. Povabljeni inžerji so mi ob tej priložnosti izročili načrt gradnje ceste. dejal sem jim, no kaj pa mi bo on sedaj. Ej, pa imej v arhivu za spomin so mi odgovorili. Delavci in mladina so zaplesali in nekateri so v veselem razpoloženju dočakali jutro. Nič hudega, ljudje so si dali duška, saj je za njih otvoritev nove ceste bil zgodovinski dan, ko sem jim je približal svet.

Od 9 milijonov mojega predračuna je ostalo še 300.000 din katere sem mislil vrniti. Toda znašel se je Okraj ki je napravil novi izdatkov in potreb. Meni je ostalo 100.000 din katere sem prihodnje leto porabil za izdelavo cestnih jaškov in pokrovov in obdelavo propustnih cevi. Ko je kasneje po cesti šel cestni nadzornik se je začuden vprašal, kdo je to naredil.

Pojasnil mu je cestar rekoč, da tisti, ki je delal tudi cesto in jo gradil. V Ljubljani jih je zanimalo kako mi je uspelo napraviti skoraj točen predračun in to kar med smrekami. To sem mogel storiti samo zaradi tega, ker sem večkrat prehodil teren kot oba inženira.

Značilno za gradnjo ceste Selšček-Rakitna je v tem, da smo začeli brez dovoljenja in načrtov ter brez tehnika. Imeli smo na razpolago samo 10.000 din in 12 kilometrov dolgo traso, 5 metrov široke ceste. Pričetek del je bil odvisen od milodarov. V teku gradnje smo skrajšali stari predvideni načrt ceste za 3 kilometre in zmanjšali izdatke za 3 milijone dinarjev v primerjavi z izdelanim strokovnim predračunom. V teku 5 letne gradnje ni bilo ni najmanjše nesreče, niti enega dne bolniške, niti dopusta.

Značilno je tudi, da do danes me ni nihče vprašal kam sem dal 19 milijonov dinarjev, ki smo ti jih zaupali. (toliko je namreč veljala celotna trasa, celotni izdatki). Dve leti po dograditvi sem hranil vse obračune , danes pa jih ne hranim več.

Pozneje smo zgradili še eno gozdno cesto v dolžini 2 km. Tudi ta je zgrajena brez tehnika in načrta in večinoma z žensko delovno silo. Zaslužek je bil še kar dober, 800 din od tekočega metra. Nato je bilo zgrajena še ena cesta v dolžini 2 m in tudi ta v lastni režiji.

Na fotografiji smo lahko prepoznali prve tri spredaj:

  • prvi je voditelj gradnje ceste Jože Zalar,
  • za njim Anton Purkart – Malčkov in
  • Adamov Lojz.

Za njimi stojijo:

  • Pepa Purkart in
  • Francka Popit,
  • za njima pa Zofija Purkart.
Na fotografiji je v ospredju v ogrnjenem plašču zaslužni funkcionar Rudolf. Cesta Selšček-Rakitna se je zgradila prav z njegovim velikim prizadevanjem.
Tovariš Rudolf.

Slovarček:

  • Krajevni LO: krajevni ljudski odbor
  • stalaža: polica
  • trasa, trasirati: smer, potek načrtovane gradnje
  • ceremonijal: prireditev, obred, slavnost
  • milodari: dar, miloščina
  • palirji: vodje skupin
  • kolaudacija: prevzem dela
  • vaservaga: vodna tehtnica

Viri:

  • Kronika Otavcev – Prehojena pot, avtorja Jožeta Zalarja st. iz Dolenjih Otav.

Kraj: Gorenje Otave
Datum: 1952
Avtor: neznan
Zbirka: Žan Borštnik
Skenirano: 6. 4. 2019
Oblika: 2 fotografiji

3 komentarji leave one →
  1. 21. 03. 2020 08:40

    Občudovanja vredno, mogočno delo za tiste čase, danes pa prav ganljivo branje o tem. Kakšni ljudje, kakšni časi!

    Liked by 3 people

  2. Suzi Oblak permalink
    23. 03. 2020 08:06

    Zelo zanimivo, in poucno je tole branje.Zelo uzivam ko to berem saj sem tudi jaz iz teh krajev.Bila sem Reparckova Suzana, po domace se je reklo tako pri nas pisala sem se pa Zrimscek.Moja mami Iva je bila doma iz Dolenjih otav Katernova oce pa iz Dobca, Jurjev Viktor ze pokojni.No za zacetek sem dovolj napisala.Zelo pa me se zanima zgodovina Gorenjih in Dolenjih otav.Kdor kaj ve vas prosim, da mi napisite.Hvala.

    Všeč mi je

  3. viktor žnidarsic permalink
    28. 03. 2020 12:25

    Ko sem to prebral,sem se spomnil na zelo podobno zgodbo kako je nastajala Luka Koper,na to pa železnica Koper- Prešnica.Kljub nasprotovanju Beograda in ne preveč naklonjeni slovenskemu vodstvu ter vstrajnosti koperskih vodjih, sta oba projekta uspela.Največ zaslug je pripisati Danilu Petrinja,ki se je “boril”za oba projekta.Kako bi bilo danes ????

    V gornjem prispevku je tudi omenjen tovariš Pedkovšek ustanovitelj Žage lesne Industrije v Begunjah.Ker sem ga dobro poznal(bil je zet mojih sosedov Dolnih Malenskih)
    V tistem času je izdal,v obliki časopisa glasilo NAŠ GOSPODAR.Tiskano je bilo na svetlo zelenem časopisnem papirju.V njem je opisoval razvoj gospodarstva v občini Begunje in krajih v tem delu Menišije.Verjetno je bilo napisano tudi kaj o tej cesti do Rakitne.
    Kot se spominjam je moj brat v šoli napisal en spis v katerem je omenil Begunje kako je napredna občina saj ima svoj časopis.Ta spis je bil dolgo na STENčasu v šoli.Zanima me ali je kdo ki bi vedel kaj o tem časopisu.

    Liked by 1 person

Odgovorite viktor žnidarsic Prekinite odgovor

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: