1959 Gorenje Otave – Vdovec

Tisto poletje leta 1959, ko jim je spomladi umrla mati, so se Malčkove deklice fotografirale z očetom vdovcem – Antonom Purkartom. Stanka na desni je izpolnila sedem let, Zvonka šest in Anita 3 leta. Sestrice Nevenke, ki se je rodila en dan, preden je mati umrla, je bila tedaj že v skrbništvu tete Angelce Ankele, mamine sestre v Kranju.

Starejša sestra Darinka pa je tudi že odšla k drugi teti, materi­ni sestri Ivanki Kovač v Lesce, saj je po mamini smrti morala prekiniti uk za frizerko in se zaposliti v tovarni Almira v Radovljici.

Ostati vdovec, še pred vojno, ni bila nobena redkost, kajti ženske so po številnih porodih in opravljanju težkih kmečki opravil, velikokrat umrle še mlade. Oče se je navadno ponovno poročil, da je tako poskrbel za otroke. Največkrat so se nato rodili še novi člani družine in take družine so postale potem še bolj številčne.

Vendar pa je bil v letu 1959 tak dogodek v Otavah edini v tem desetletju pa tudi vse do danes v teh krajih ni bilo tako dramatičnega primera, da bi mati umrla na porodu in zapustila pet nepreskrbljenih otrok. Otroke so si morale razdeliti sestre po očetovi in materini strani. Najmlajša, komaj rojena in najstarejša sta odšli k materinima sestrama na Gorenjsko, trojica deklic na sliki pa je ostala pri očetu v Otavah oziroma pri očetovih sestrah Pepi in Zofiji Purkart.

Težave so se v tej družini kar vrstile. Oče je svojo žalost pogosto utapljal v alkoholu, teta Zofija pa je še pred poletjem rodila svojo nezakonsko hčerko Marijo. Mala Malčkova lesena hišica je postala kar pretesna za vse pridružene člane družine. Spali so vsi v eni sobi, hiša se ji je reklo. V njej je bila krušna peč in teta je starejšima dvema postlala kar na klopeh ob peči. Trda podlaga in prevroča peč sta jima velikokrat kratili spanec.

K sreči se je oče že naslednje leto ponovno oženil. Otrokom je pripeljal novo mamo iz Kranja. Bila je soseda tete Angelce, ki je skrbela za najmlajšo sestrico Nevenko. S seboj je tako v Otave pripeljala sestrico Nevenko in še svojo nezakonsko hčerko Miro. Sestrice Nevenke smo bile zelo vesele, saj je do tedaj še nismo videle. Do povsem neznane nove članice družine Mire pa smo bile malo bolj zadržane, saj je nismo prav nič razumele ker je nenehno ponavljala “kva”, pa “kuj”, pa “sem šva”.

Kasneje sem nam je pridružil še bratec Janoš, tako, da je bila družina nadvse pisana druščina, saj je bila sestavljena vsevprek s polbrati in polsestrami. Vendar sta kljub tej pisani druščini v družini vladala red in disciplina, za kar sta bila zaslužna oba starša. Oče je prinašal domov ves zaslužek iz tovarne, po službi pa je pridno pomagal sosedom na kmetijah in tako dodatno prislužil še ozimnico in drva. Nova, krušna mama pa je bila gospodarna in skrbna gospodinja. Naučila se je peči kruh v krušni peči in delati zobotrebce, kot vse ženske na vasi, kar je tudi precej pripomoglo k družinskemu proračunu. Bila je dobra mačeha.

Ko je nekoč hudo zbolela najmlajša sestrica, je v globokem snegu in metežu odšla peš iz Otav v 12 kilometrov oddaljeno Cerknico po zdravnika. Ker se zdravnik ni odzval, da bi obiskal malo bolnico, češ da je cesta zaradi visokega snega težko prevozna, je odšla na policijo in zahtevala intervencijo. Na pol poti nazaj proti domu jo je došlo reševalno vozilo in v njem zdravnik. Sestrica je bila s hudo pljučnico nato odpeljana v bolnišnico in tako preživela.

Moja krušna mama je bila borka v vseh pogledih ter pokončna in odločna ženska. Znala je ukrotiti alkoholu vdanega moža, očeta in vzgojiti vseh šest otrok v pridne, redoljubne in poštene državljane. Ob spominjanju nanjo me kar naprej prevevajo občutki, da ji nismo niti najmanj povrnili tega, kar je storila za vse nas, za kar je žrtvovala vse svoje življenje.

Očeta v času odraščanja zaradi pogostega opijanja nismo ravno spoštovale. Njegov pozitivni vpliv na naša življenja smo zaznale šele, ko smo že odrasle in šele potem, ko nas je mnogo prezgodaj tudi on za vedno zapustil.

Slovarček:

• oženil: poročil
• mačeha: krušna mama
• kuj: takoj,
• kva: kaj,
• sem šva: sem šla
• došlo: dohitelo

Kraj: Gorenje Otave
Datum: poletje 1959
Avtor: neznan
Zbirka: Zvonka Ješelnik
Skenirano: 25. 2. 2019
Oblika: fotografija