Skip to content

1898 Celje – Anton Hribar Korinjski (1)

7. 05. 2020

Anton Hribar se je rodil na Malem Korinju 12. januarja 1864. Krstili so ga na Krki pri oltarju sv. Kozme in Damijana. Življenje na Korinju je bilo težko. V sušnih letih je pretila lakota. Vodo so imeli le v skromnih vodnjakih. Kljub vsem tegobam pa so bili ljudje tako pobožni, da so hodili k maši na Krko, eno uro peš hoda daleč. V tako revščino se je rodil Anton. Jedel je suh, trd koruzni kruh, zajemal iz skupne sklede. Moral pa je biti neverjetno bister, da so to opazili in ga poslali v šole. Šolanje mu je omogočil stric Martin Molek, župnik v Savi pri Litiji. Dva letnika gimnazije je obiskoval v Novem mestu, preostale v Ljubljani. Po maturi je stopil v bogoslovje in bil leta 1891 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval širom Slovenije: Idrija, Postojna, Vipava, Vinica, Košana, Dobrova, Polhov Gradec in Smlednik. Kasneje je postal župnijski upravitelj in župnik v Gorah nad Idrijo, za tem v Šentgotardu in nazadnje v Zalem Logu v Selški dolini.

Nemci so ga leta 1941 izgnali na Hrvaško, konec vojne je dočakal med svojimi sorodniki. Po vojni se je vrnil v svoj ljubljeni Zali Log. Ker zaradi vojne ni mogel praznovati zlate maše – 50-letnice mašniškega posvečenja, so mu farani pripravili lepo praznovanje za 60-letnico. Tako so se mu zahvalili za ves njegov trud v letih, ki jih je preživel z njimi. Umrl je 30. septembra 1953, pokopali so ga v Zalem Logu. Na zunanji steni prezbiterija je spominska plošča – nagrobnik, na kateri piše: »Biseromašnik Anton Hribar-Korinjski – župnik 40 let v Zalem Logu – pesnik Popevčic milemu narodu – *12. 1. 1984 +30. 9. 1953 – Uživaj mir, prosi za nas!« Bil je stric moje mame.

Prvo samostojno knjižico nabožnih verzov je izdal let 1890 pod naslovom Posvečevanje dneva s svetimi mislimi. Njegov vzornik je bil Anton Aškerc. Navdih so mu dajali znani kraji, zgodovinski dogodki in ljudski motivi, zato se je podpisoval Korinjski.

Leta 1898 je izšla njegova prva zbirka epskih pesmi z naslovom Popevčice milemu narodu, naslednje leto pa druga z enakim naslovom. V današnjih časih je bilo obe knjigi skupaj nemogoče dobiti. Moj nezakonski mož se je izredno potrudil in mi podaril obe. Koliko je dal zanju, ni hotel povedati. Iz tega sklepam, da ne malo. Zame pa sta neprecenljive vrednosti. Hvala mu! Obe je natisnila Tiskarna Dragotina Hribarja iz Celja, s katerim nista bila v sorodu. Cena je bila en goldinar, preračunano v današnji denar – približno deset evrov in pol. Kritiki niso bili usmiljeni, da so pesmi preveč ljudske, so dejali. Prezrli pa so, da so prav ljudstvu namenjene, kar pove že naslov. Njegova poezija ima trden temelj v mišljenju domačega ljudstva in njegovi zgodovini. Kritike so ga prizadele in le še tu in tam je objavil kakšno pesem v Mohorjevem koledarju. Ko ga je Anton Medved vprašal, zakaj ne piše več, je dejal: »Po novem ne znam, po starem pa me ne poslušajo.« 

Pisatelj F. S. Finžgar pa je dejal: »Z naslovom Popevčice milemu narodu je povedal vse. To niso slovite in imenitne pesmi, le popevčice so iz ljudstva zajete, domače, ne za učene glave, le za preprost mili mu narod, zato jih preprosti ljudje radi prebirajo.«

Na Zalem Logu je ob dušnopastirskem delu le še tu in tam napisal kakšno nabožno pesem ali prigodnico. Čas si je krajšal z rezljanjem palic za opiranje pri hoji in čeder. Novo strast je našel v napovedovanju vremena. Pri tem mu je bil v pomoč njegov barometer.

»Znana je anekdota: Ko je k njemu prišel faran in ga prosil, naj opravi mašo za lepo vreme, mu je gospod Hribar odgovoril, da bi mašo opravil, vendar mu ne more zagotoviti vremena, ker barometer kaže na dež. Njegove prigodnice in pesmice, ki jih je zložil v času župnikovanja, pa so krožile med ljudmi in z njimi spomin ne samo na duhovnika, ampak tudi na priljubljenega ljudskega pesnika.«
(Tončka Galjot, Železne niti 10)

Slovarček:

  • čedra: lesena pipa s kratko cevjo in pokrovčkom
  • prezbiterij: Prezbitêrij ali kor je arhitekturni del cerkve ali stolnice, ki omogoča sedenje duhovščini in pevskemu zboru.
  • Dragotin Hribar – slovenski tiskar, založnik, novinar, urednik in industrialec, * 22. oktober 1862, Ljubljana, † 10. september 1935, Ljubljana. Sodeloval je pri Novicah in Slovencu, od 1887 pa tudi pri Slovenskem narodu in postal njegov odgovorni urednik. Hkrati je bil upravitelj Narodne tiskarne. Leta 1891 se je preselil v Celje in tam ustanovil Društveno tiskarno Dragotina Hribarja, ki je delovala do leta 1902. Tiskali so list Domovina, ki ga je sam urejal in pisal članke, periodične publikacije: Jugoslovanski glasnik, Slovenska zadruga, Slovenska pisarna, šolski list Popotnik in mesečnik Vesna. Najbolj imenitna publikacija, ki jo je tiskal v Celju, je bil Ilustrovani narodni koledar. Leta 1900 se je vrnil v Ljubljano in ustanovil tovarno pletenin, leto kasneje knjigarno in papirnico, naslednje leto pa še tiskarno. V njej so tiskali revijo Slovan, Delo, Narodni socialist, Rudniški delavec, kratkotrajnejšo periodiko: Občinska uprava, ilustrirano revijo Tedenske slike in humoristični list Jež. Po smrti ženinih staršev je prišla v last zakoncev Hribar tudi tovarna slaščic Šumi. Bil je aktiven tudi na političnem področju, tudil se je za narodno prebujenje Slovencev in s svojo tiskano besedo ogromno prispeval k ohranjanju in razvoju Slovenstva na Štajerskem. Dejaven je bil še na mnogih drugih področjih. Bil je predsednik Kranjske hranilnice in član upravnega odbora Južne železnice in kmalu združil slovenske lokalne železnice v enotno podjetje. Bil je ustanovitelj in predsednik Ljubljanske borze, predsednik Hipotekarne banke, upravni svetnik Južnih železnic, podpredsednik lokalnih železnic Slovenije, ustanovitelj in predsednik Zveze industrialcev in nadzorni član Narodne banke v Beogradu.

Viri:

Kraj: Celje
Datum: 1898
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 9. 3. 2020
Oblika: publikacije

6 komentarjev leave one →
  1. 7. 05. 2020 07:35

    Brez tebe dandanes najbrž ne bi nihče več vedel zanj, pa bi bila velika škoda!!

    Všeč mi je

  2. Ivan Z. permalink
    7. 05. 2020 07:44

    Zelo rad bi pokukal v to knjižico. Za pokušino bi bila pa kakšna popevčica tu zelo dobrodošla.

    Všeč mi je

  3. Anonimnež permalink
    7. 05. 2020 10:36

    Se zelo strinjam z Ivanom .

    Všeč mi je

  4. Ivanka Gantar permalink
    7. 05. 2020 16:27

    Res je, Milena. Še moje sestrične niso slišale zanj.
    Kar se pa pesmic tiče – knjižici sta še vedno pri Milošu kamor sem ju nesla skenirat. Potem je prišla korona in vse obrobne radosti, ki jih je prinesla s seboj in nisem mogla/smela ponju. Bom šla čim prej in prepisala eno pesmico.

    Liked by 2 people

  5. martahren2112 permalink
    8. 05. 2020 00:22

    Draga Ivanka, jaz največkrat šele zvečer pridem do starih slik. Hvala za to zanimivo predstavitev. Tvoj mož ima gotovo eno veliko srce, da se je tako potrudil zate. Kapo dol! Bomo veseli kakšne pesmice tudi drugi.

    Liked by 2 people

Trackbacks

  1. 1960 Kal – Rojstna hiša | Stare slike

Odgovorite Anonimnež Prekinite odgovor

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: