1954 Stari trg – Pri Benčini za 1. maj

… pa še beseda o Smeliju in mladinskih delovnih brigadah

No, Vinko Toni je tistega lepega prvomajskega dne leta 1954 prav poleg balinišča “pritisnil” dva kolega v praznični opravi. Posnetek je na istem filmu kot slike prvomajske budnice in parade v Starem trgu, kjer najdemo tudi pomembne stare posnetke loške Godbe na pihala. Tako smemo upravičeno ugibati, da je tudi ta slika nastala istega dne. Na nekaj zaporednih posnetkih balinarjev pri Benčini sta v ekipi tudi ta dva možaka, tukaj pa sta slikana sama: Rudolf Kovač, Storžkov iz Loža in Jože Mlakar, Pangretov iz Viševka. Pravzaprav ne vem veliko o njiju, čeprav sem ju takoj prepoznala. Vendar se je nekaj malega le izvedelo.

Levi je Rudolf, bolj znan kot Rudi Kovač, ki je dobil ime po očetu Rudolfu. V Žužemberku se je izučil za trgovca, saj so doma v Ložu imeli trgovino. Po vojni in tudi v času na tej sliki je delal v Gostinstvu Loška dolina, ki je obsegalo gostilno Benčina, Hotel Jelen v Pudobu in morda še kaj. Tako je tukaj pravzaprav “na svojem terenu”. Po vojni je bil družbeno zelo aktiven in je užival precejšnje zaupanje svojih sokrajanov, ne vem pa, kakšne zadolžitve in funkcije je imel – kot otrok sem si ga zapomnila le po prisotnosti med drugimi ugledneži na raznih slovesnostih in javnih dogodkih. Bil je brat Slavka Kovača – Smelija, narodnega heroja, po katerem se imenuje Smelijevo naselje v Ložu in tam stoji tudi njegov doprsni kip. Naj tu na hitro osvežim še nekaj podatkov o njem.

Janez Jože¹ Mlakar, Pangretov iz Viševka, ki na tej sliki v klobuku in žametnem suknjiču dela družbo Rudiju Kovaču, je bil nekje med leti 1949 in 1954 vodja del pri regulaciji struge Brežička. Vzporedno je vodil tudi dela pri gradnji Zadružnega doma v Ložu, ki so ga zidali domačini na zemljišču, prvotni lastnini družine prav tega Rudija Kovača. Jože Mlakar je pozneje vrsto let delal kot eden vodilnih v Kmetijski zadrugi Loška dolina.

No, h gradnji zadružnega doma v Ložu, kjer je bila pozneje vrsto let štancarija in nato plastika v sestavi Kovinoplastike Lož, so leta 1952 kot pomoč prišli tudi mladinci, izkušeni brigadirji. Med njimi je bil učiteljiščnik Anton Avsec z Vrhnike, ki se spominja, da so dela potekala v precej težkih pogojih, saj se je vse delalo ročno. Primanjkovalo je celo lopat in krampov ter drugega ročnega orodja, pa tudi gradbenega materiala. Med vojno požgani Lož pa je bil do tedaj že za silo obnovljen, prav tako z golimi rokami kot še marsikaj v tistih časih …

Takoj po vojni in še dolgo potem je mladina hodila v delovne brigade, ki so obnavljale razrušeno državo, gradile nove ceste, železniške proge in še kaj. Anton Avsec, takrat mladinec iz Starega trga, ki je med vojno v Civilnem logorju pod Snežnikom kot dvanajstletnik leta 1942 izgubil očeta in konec vojne dočakal med partizani, se spominja, da je bil v mladinski delovni brigadi vsakokrat poleti po dva polna meseca. Leta 1946 je sodeloval pri obnovi proge Otovac – Bubnarci v Beli krajini, o čemer je bil posnet dokumentarec z naslovom Mladina gradi. Ker so bili v tej brigadi Ložanje in Rakovci, je imela ime Rakovška četa po istoimenski partizanski enoti.

Leta 1947 se je odvijala delovna akcija republiškega pomena (za razliko od krajevne ali zvezne) na Jelovici, kjer so delali gozdno cesto Rudno – Rastovka, ki je šla naprej na Bohinj. Po normi so morali v enem tednu narediti 80 metrov ceste, kar je vključevalo posek in umik drevja, miniranje štorov in izdelavo cestišča. Ko so notranjski fantje opazili, da je tam precej krhka kamnita podlaga, so plast tega skrila z železno lomilko dvignili, dali pod njo palico dinamita, ki je napravil luknjo, vanjo pa potem vstavili paket dinamita iz petih palic. Eksplozija je dobro razrahljala teren, tako da so potem material samo še spuščali po bregu navzdol. Ko so drugi brigadirji videli, kako kreativni so Ložanje, so enako začeli delati tudi sami – in vse je šlo po normi, kot je bilo predvideno. A ko so Ložanje prišli do Bohinja, so tam prvič v življenju videli asfalt, pa so se v navdušenju kar malo valjali po njem, čeprav je bil lepljiv od vročine … Takrat so bili v brigadi poleg Antona Avsca tudi Bogomir Hrabar, Slavko Berglez, Janez Voljč, Tone Premk, pa Boris Rus in Ivan Mavrič, ki je končal Srednjo tehniško šolo in bil potem v službi pri vojnem letalstvu, ter še nekateri drugi fantje in dekleta iz Loške doline.

Mladina, skupaj z občani, je v krajevni delovni brigadi v letu 1946 zgradila tudi cesti Stari trg – Nadlesk in Iga vas – Kozaršče, gradilo se je igrišče pred Sokolskim domom, poznejšo stavbo TVD Partizan, obnavljali so Sežonovo hišo – vse udarniško, kot se je takrat reklo …

Leta 1948 pa je bil Anton Avsec že na avtoputu v brigadi, imenovani po pisatelju Francetu Bevku … Po rednem delu osmih ur na trasi so proti večeru ali celo ponoči razkladali pripeljano kamenje za utrjevanje mehkega terena na trasi. Tako so bili do kraja izčrpani in preutrujeni za kakršnekoli mladostne vragolije.

Tradicija mladinskih delovnih brigad se je obdržala vse tja do osemdesetih let prejšnjega stoletja, vendar pa so se pogoji in način dela neprimerljivo spremenili. Prva leta so mladinske delovne brigade, večinoma bivajoč v šotorih ali barakah ob skromni hrani delale s preprostim orodjem in golimi rokami, a silnim entuziazmom, ki je rojeval nove in nove udarnike. Postopoma pa so se razmere izboljševale, na pomoč so prišli prvi stroji in tudi bivanje v brigadah se je skrajšalo.

Ena zadnjih mladinskih delovnih brigad v Loški dolini so bili okoli leta 1987 dijaki domačini, ki so na Ulaki pripravljali teren za vlečnico in kosili travo okoli gradu Snežnik, stanovali pa v igovski šoli. Brigada je trajala kak teden, vanjo pa so bili menda vključeni predvsem štipendisti Kovinoplastike.

Ko govorimo o mladinskih delovnih brigadah, bi bilo treba pisati še tako o brezplačnem delu, o bratstvu in enotnosti, tovarištvu in mladostnem zanosu, širjenju obzorij kot o skromnih, včasih komaj znosnih razmerah, v katerih se je tudi s pomočjo bolj ali manj prostovoljnih mladinskih delovnih brigad opustošena Jugoslavija postavljala na noge in nato lovila korak z razvitejšim svetom. Mladinske delovne brigade so bile kraj, kjer so se kalile povezave med pripadniki narodov Jugoslavije, pripadnost socializmu po jugoslovanski meri, bile pa so tudi torišče širjenja znanj in veščin, zlasti na primer šoferskih, športnih ali kulturniških, pa seveda političnih.

Mladinske delovne brigade so bile skratka za današnji čas nekaj skoraj nepredstavljivega, tako v človeškem oziru kot po politični plati.

*Napad na Lož je skupaj z demonstracijami v Ljubljani in drugih krajih ter diverzijami na progah Mussolinija prisilil k odločitvi za ponovno uvedbo vojnega stanja v Ljubljanski pokrajini, ki ga je kmalu po zasedbi že odpravil.

*Podrobnosti o smrti Slavka Kovača Smelija se v virih nekoliko razlikujejo. Anton Avsec navaja, da so Italijani pričakovali prihod partizanov na Primorsko ter zato okrepili nadzor na nekdanji rapalski meji ter nato Smelijevo enoto stisnili v obroč, ki so ga borci prebili, on pa je padel pri Mrzli jami blizu Juršč. Mrtvega partizanskega komandirja se je pripeljal pogledal sam italijanski general ….

Podrobno je o Smeliju pisal Franci Strle v knjigi Pregled razvoja in poveljniške sestave Notranjskih odredov, Cerknica 1986.

¹ Popravek 6. 7. 2020.

Slovarček:

• šank: točilni pult
• avtoput: jugoslovanska Avtocesta bratstva in enotnosti je (bila) dvopasovna cesta, ki je povezovala več republik bivše Jugoslavije. Tekla je od Jesenic preko Ljubljane mimo Novega mesta in Brežic, skozi Zagreb, Slavonski Brod itd. vse do grške meje. Izdaten kos dela so opravile mladinske delovne brigade, ki so jih sestavljali jugoslovanski ter inozemski mladinci in jugoslovanska vojska, skupaj jih je bilo skoraj 300.000. Najprej je bil končan odsek »Zagreb-Beograd« v dolžini 382 km, uradno je bil odprt 27. julija 1950.
• štancarija: oddelek stiskalnic
• plastika: oddelek plastinjektorjev in predelave plastičnih mas
• udarnik: visoko produktiven delavec; častni naziv za takega delavca

Viri:

• Anton Avsec, Medvode, maj 2020, ustno
• Miloš Kovač¹, Lož, junij 2020.
• Wikipedija
• Damijan Ožbolt, Markovec, maj 2020, ustno

Kraj: Stari trg
Datum: 1. maj 1954
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 26. 6. 2014
Oblika: negativ