Skip to content

1877 Unec – Brata Jager (1)

3. 07. 2020

Razstava Brata Jager, 2010.
Pano 1

Franc Jagerduhovnik

 
Franc (Francis) Jager se je rodil 2. 4. 1869 očetu Andreju Jagru in materi Katerini Jager roj. Primožič. Jagrovi so stanovali v železniški čuvajnici št. 365 A nad Bistro pri Vrhniki. V družini je bilo 8 otrok, Franc je bil najstarejši. Prve razrede ljudske šole je obiskoval na Vrhniki. Ko je bil oče premeščen v čuvajnico št. 712 v Ivanje selo pri Rakeku, je obiskoval ljudsko šolo na Uncu v letih 1875 do 1879.

Franc se je v kasnejših letih rad spominjal mladosti in dogodkov iz tistih časov. V razgovoru z novinarjem je aprila 1940 povedal: »Mati je sedela pred hišo in pripravljala za kosilo. Lupila je krompir in k njej je prišla srna in ji iz naročja jedla lupine. Bili smo zadovoljni in srečni, saj smo pri hiši imeli in doživeli marsikaj. Imeli smo vsega, samo denarja ne«.

Od leta 1880 se je šolal v gimnaziji v Ljubljani. Pri svojih dvanajstih letih se je učil nemščine in že občutil pritisk močnejših nemških sosedov, ki so vsiljevali nemški jezik in nemške šolske knjige ter uvajali nemške učitelje v takratne šole. Dvanajstletniki, domoljubni in občutljivi mladi Slovenci, so v šoli vsi govorili nemško. Še po 50 letih se je z bridkostjo spominjal teh preteklih časov. Na vprašanje, kaj se je potem zgodilo, da je odšel v Ameriko, je z nasmeškom odgovoril:

To je resnična in napeta zgodba, ki sega nazaj k tem nemškim profesorjem. Mladi šolski prijatelji smo z ogorčenostjo zamerili prisilo, s katero so nam uvajali drug jezik, mimo našega, in vedno predstavljali njegove prednosti pred našim. Grenkoba in mržnja v nas je bila vedno večja. Končno je preskočila iskra: nemški profesor Nedwed je vrgel knjigo v enega izmed dečkov. To je bil znak za upor. Učenci so prijeli črnilnike ali kar koli je prišlo pod roko in z zamahom stvari metali proti učitelju. Noben črnilnik ni zgrešil tega odličnega cilja. Sledila je preiskava in šestnajst dečkov je bilo zaprtih v šoli in posamično kaznovanih. Toda to ni bilo najhujše. Zgodilo se je namreč dva meseca pred končnimi izpiti za nadaljevanje študija na univerzi – pred ciljem, za katerega so dečki delali več kot 10 let. Sledil je disciplinski ukrep za “črnilnikarje”. Do zadnjega vsi smo bili očrnjeni za vselej. Nemški profesor nas je poklical predse in dejal: “Pojdite domov in povejte staršem, da je za vas bolje, da greste kopat jarke, ker za vas ni bodočnosti ne v Avstriji, ne v Italiji“.

Ni jim bilo dovoljeno zaključiti šolanja, niso mogli upati na kakršno koli službo, tako rekoč opleli so! Kaznovanje je zadelo tudi njihove starše. Nesrečni in prestrašeni so se dečki bali iti domov. Večina dijakov je dobila slab red iz vedenja, bojevitejše pa so izključili iz šole. Jagrova mama je šla prosit ravnatelja in dovolili so, da so izključeni dijaki smeli končati razred.

Naneslo pa je, da je dober Jagrov prijatelj, njegov sošolec iz istega razreda, imel strica duhovnika v hribovski vasici, Sv. Katarini nad Medvodami, h kateremu je prav tedaj prišel na obisk iz Amerike misijonar Janez Metod Solnce, ki je želel pridobiti nekaj slovenskih fantov za študij bogoslovja v Ameriki. Tu je srečal oba fanta in jih vprašal, ali bi bil, kdo od njiju pripravljen iti z njim v Ameriko ter da mu plača vozovnico. Stric je rekel, da noben njegov nečak ne bo šel nikoli v Ameriko, za Franca Jagra pa je bila to dobra priložnost, ki se je je oprijel v trenutku, ko se je zdelo, da so mu doma vsa vrata zaprta. “Dobro, če si trdno odločen iti, te vzamem s seboj, le s tvojimi profesorji moram še prej govoriti,” je rekel gost iz Amerike. To je bila za Franca žalostna novica, saj si je kar predstavljal, kaj mu bodo profesorji povedali o njem. Še najslabše pa je bilo, da so fantje zaradi zgodbe s črnilnikom dobili slabe ocene iz verouka, kar naj bi še poslabšalo njihov položaj. Za Franca je bil pravi čudež, ko je čez nekaj dni prejel sporočilo, v katerem mu je pater pisal, da je po razgovoru z ravnateljem ugotovil, da v Ameriki potrebujejo natanko takšne fante, kot je on. Toda največja težava je bila, da je bil Franc star 16 let in kot vojaški obveznik ni mogel zapustiti domovine. Obeti so bili slabi, tako rekoč brezupni. Šestega februarja 1887 se je z misijonarjem Janezom Metodom Solncem odpravil v ZDA. Kupila sta karto za vlak, prvi razred do Bremna in za ladjo v Ameriko. Misijonar mu je naročil: “Ne odgovarjaj na vprašanja in se delaj, kot da ne razumeš jezika.” Jager je pripovedoval: “Sedel sem in se delal, kot da berem časopis (ta je bil v angleščini). Sprevodnik je prišel in se pogovarjal s patrom, ta pa je dejal, da deček potuje z njim. Kontrolor se je s tem zadovoljil! Prvega aprila 1887 sva prispela v New York, od tam pa v mesto St. Paul v državi Minnesota.” Tako je odšel iz Evrope z zvijačo, brez vseh dokumentov. V St. Paulu je vstopil v kolegij St. Thomas in postal Francis Jager. V Minnesoti je končal študije v semenišču sv. Tomaža v Minnesoti ter bil posvečen za duhovnika.

Za župnika je bil postavljen oktobra 1893 v župniji Marshall in začel ljubiteljsko čebelariti z nekaj panji, tudi zato, ker je osebno zabredel v dolgove in ni vedel, kako jih bo poravnal:

Upniki so pričakovali, da jim posojeni denar povrnem, do česar so seveda imeli pravico. Nisem pa vedel, kako naj to storim. Vsi ti dolgovi so tako pritiskali name, da nisem mogel spati. Potem sem neko noč potožil Bogu: “Že sedem let se trudim po svojih najboljših močeh, da bi delal v Božjo slavo, sedaj pa ne morem več. Ljubi Bog, sedaj si ti na vrsti!« Prav nič nisem bil ponižen, predrzen sem bil, a olajšanega srca sem šel spat. Potem sem zaspal in sem sanjal, da sem hodil pod sadnimi drevesi v polnem cvetju in po vsem so bili roji čebel. Naslednje jutro je bila nedelja, in ko sem šel zgodaj v cerkev, sem prišel pod cvetoče slivovo drevo, kjer so rojile čebele. Za cerkvijo sem dobil zaboj, šel sem in položil zaboj na tla pod drevo. Vidite, kako mi je prišel na pomoč čudoviti učitelj, ki sem ga imel na Uncu, ki me je podučil, da sem vedel, kako se to naredi. Potem sem dobil knjige o čebelarstvu, jih preštudiral in prvo leto imel šest ali sedem panjev. Naslednje leto sem jih imel 40. Iz njih sem vzel satje in iztočil med, 8 ton iz 40 panjev. S tem sem si opomogel in poravnal osebne dolgove.”

Iz Marshalla je deloval, oskrboval in kot misijonar upravljal nova področja. Izkazal se je kot odličen organizator, zato so mu predstojniki zaupali ustanavljanje novih duhovnih postaj in župnij ter gradnjo cerkvenih objektov. Za to obdobje petih let je kasneje sam izrazil, da so bila to najbolj plodna leta v njegovi misijonski službi. Pod njegovim vodstvom je bilo v času njegovega delovanja zgrajenih več cerkvenih objektov, za katere je načrte izdelal njegov brat John Jager, ki je za njim prišel v Ameriko. Leta 1908 je bil premeščen v župnijo St. Bonifacius, kjer je po načrtih brata arhitekta zgradil župnišče, dvorano in šolo ter prenovil cerkev. Nakupil je 100 panjev čebel. Razvil je čebelarstvo in zasadil sadovnjak.

Viri:

  • Franci Dovč: Francis Jager – duhovnik in čebelar. Vrhniški razgledi 4, Muzejsko društvo Vrhnika, 2003.
  • Občina Vrhnika – Znani Vrhničani
  • Razstava: Brata Jager. Avtorica: Nataša Oblak Japelj, Muzejsko društvo Vrhnika, 2010.

Kraj: Unec, Minnesota
Datum: 1877, 1887
Avtor: neznan
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: —
Oblika: fotografija (pano)

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: