1963 Cerkno – Pohod iz Cerknice v Cerkno

Proslava in obenem srečanje gorenjskih in primorskih partizanov, ki jih je med drugimi nagovoril tudi narodni heroj in nekdanji komandant IX. korpusa Jože Borštnar.

CERKNO, 8. 9. 1963

V jesenskem času smo se »borci predvojaške vzgoje« zbrali še enkrat. Odšli smo na pohod po partizanskih poteh v Cerkno.

Pohod v Cerkno na osrednjo proslavo se je začel v Cerknici 6. 9. 1963 v dopoldanskem času, ko smo se zbrali v Cerknici, prevzeli ustrezno opremo in oborožitev (puške Mauser), dobili osnovna navodila (ukaze) in odšli na avtobus, ki nas je odpeljal v Logatec. To je bila izhodiščna točka našega pohoda. Poleg naših vodnikov (mislim, da je bil poveljnik pohoda Janez Hren) je z nami šel kot spremljevalec tudi eden od starejših cerkniških borcev. Iz Logatca smo se podali peš do prvega postanka, ki je bil na neki kmetiji v Godoviču. Seveda pa pohod ne bi bil v smislu »po poteh partizanskih enot« če se ne bi ves čas nekaj dogajalo kot na primer letalski napad iz leve, zasede na poti itd. Glede na mladost in spočitost smo to z lahkoto prestajali. V Godoviču nas je čakala večerja in po večerji pripovedovanje našega spremljevalca, udeleženca NOB o dogodkih, ki jih je sam doživel v vojni. Bil je doma iz Cerknice, imena se ne spominjam. Seznanili smo se z vsebino praznovanja in slovesnosti v Cerknem. Prijetno utrujeni in polni vtisov smo se odpravili spat na senik.

Drugi dan se je začel z »uzbuno«, po postrojenju je sledila telovadba in zajtrk. Dan je bil še napornejši od prvega. Po prihodu na novo lokacijo, kjer smo se utaborili, je po večerji sledil pravi partizanski miting. Po napornem dnevu smo hitro zaspali. Vendar pa nas je čakala še naloga nočne straže, na kateri smo se izmenjavali čez noč. Tu pa se je zgodil zanimiv dogodek. Naši starešine so po mitingu malo »proslavljali«. Tako je sredi noči prišel na stražarsko mesto do stražarja naš spremljevalec v spremstvu »maliganov«. Ker ga je poznal, seveda ni ustrezno postopal ter ga ni ustavil. To ga je neznansko razburilo in zagrozil mu je s kaznijo na jutranjem postrojenju. No, na postrojenju je res opozoril na nočni dogodek, vendar pa ni bil prepričan ne, kaj je bilo narobe, ne kdo je to storil. Ker se stražar, ki je bil tedaj na straži sam, ni javil, je bil s pomočjo »maliganov« rešen kazni.

Po zajtrku smo se odpravili naprej proti Cerknem. Začelo je deževati, nadeli smo si pelerine, ki smo jih izdelali iz šotorskih kril. Bil je to zaključni del pohoda. V dopoldanskih urah smo prišli v Cerkno na prireditveni prostor.

V spominu mi je ostal prireditveni prostor s koruzo, blatno njivo, dežjem, postroj velikega števila pohodnikov iz vseh smeri in množica udeležencev proslave. Po prejemu slike so postali spomini še bolj živi. Tu je koruza, postroji enot, množica udeležencev in v dokaz dežja dežniki nad glavami obiskovalcev.

Po končani svečanosti in obveznem »partizanskim golažem«, smo polni vtisov odšli z avtobusom proti domu. V Cerknici je sledilo čiščenje orožja in predaja opreme.

V Glasu Notranjske (oktober 1963) zasledimo naslednji članek.

Svečanosti v Cerknem so se udeležili tudi prebivalci naše občine.

Ob jubilejni obletnici primorskih in gorenjskih partizanov je bila 9. septembra 1963 v Cerknem svečana proslava, katere se je udeležilo okrog dvesto prebivalcev naše občine. Kljub slabemu vremenu je bila udeležba zelo velika. Že nekaj dni pred pričetkom proslave so bile organizirane partizanske brigade. Te so šle po istih poteh, kjer so med NOB hodile partizanske brigade. Tega pohoda so se udeležili tudi nekateri naši prvoborci, ki so vodili četo, sestavljeno iz mladincev predvojaške vzgoje. Med potjo so priredili partizanske mitinge, prav takšne kot nekoč, ko so jih prirejali kulturniki lX. korpusa. Vsi udeleženci so bili po krajih, kjer so potovali, sprejeli kot nekoč med NOB. Vse kolone· so na dan 9. septembra 1963 prispele v Cerkno, kjer je večtisoč glavi, množici spregovoril tudi predstavnik italijanskih partizanov, ki so se borili skupaj z nami, vsem brigadam so podelili tudi visoka odlikovanja za izkazano junaštvo. Ob tej priliki so si udeleženci ogledali partizansko bolnišnico,«Franjo«, ki je okupator ni nikoli odkril. Ta bolnišnica je zgodovinskega pomena, proglašena za muzej. Vsi prostori so ohranjeni tako kot v času NOB. Se pozno v noč se je razlegala partizanska pesem; nekdanji borci so obujali spomine na junaške dni ljudske revolucije. Vsi zbrani pa so ob slovesu zaželeli drug drugemu skorajšnje snidenje.«

*Opomba: datum 9. 9. 1963 je napačen, dogodek je bil 8. 9. 1963.

In še Facebook, Bolnica Franja, 8. 9. 2015

Mestni muzej Idrija: 8. september 1963 je bil za Cerkno slovesen dan. Praznovali so 20. obletnico »ljudske vstaje« na Primorskem, istočasno pa še 20. obletnico ustanovitve Gradnikove, Prešernove in Vojkove brigade, 31. divizije, IX. korpusa ter Partizanske bolnice Franja. Ob tej priložnosti je Cerkno zaživelo v novi podobi. Prebivalci so dobili ugoden kredit, s katerim so lahko obnovili fasade hiš. Razširjen je bil most pred gostilno pri Andrjonu (iz 7 m na 18,5 m širine), obnovili so tudi stavbo današnje »stare ETE«. Na pokopališču pa so odkrili nov spomenik ter grobnico, v kateri je pokopanih več kot 900 borcev, ki so med vojno padli na Cerkljanskem.
Veličastne proslave na dan 8. septembra se je udeležilo več kot 20.000 ljudi, med njimi tudi večje število nekdanjih partizanov.

Slovarček:

• maligani: enota za merjenje količine alkohola, nanaša se na odstotek alkohola v vinu. Izraz maligani je francoskega izvora.
• uzbuna (sh.): alarm, preplah

Viri:

• Glas Notranjske, oktober 1963.
• Facebook: Bolnica Franja, 8. 9. 2015.

Kraj: Cerkno
Datum: 1963
Avtor: Vinko Tavčar
Zbirka: Mestni muzej Idrija
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka