1950 Podgora – Kovač Anton Ule (1)

 Ponosno zre v svet kovač – mojster Anton Ule (Tumaž) iz Podgore v Loški dolini. Fotografija je nastala v njegovih zrelih letih, ker že malo sivi in nosi očala, ki jih na drugih slikah nima. Najbrž je moral obnoviti kak svoj osebni dokument, za to pa je potreboval sliko. Obleka naredi človeka, a ne. Prav nič ni podoben človeku, ki dela v kovačiji, ampak je pravi gospod.

Na svet je privekal 3. januarja 1908 na Lipsenju (zaselek Goričice), srez Logatec, Dravska banovina. Danes so Goričice samostojna vas. V družini je bilo šest otrok – tri punce in trije fantje. Sestre so se poročile, Janez je ostal na kmetiji, en brat se je oženil na Vrh, Anton pa k Tomaževim v Podgoro. S štirinajstimi leti se je šel Anton učit za kovača v Lož. Po treh letih učenja kovaške obrti je naredil preizkus za pomagalca (pomočnika). Kot pomočnik je nekaj časa delal še v Ložu nato pa na Hribu v Loškem Potoku.

Poročil se je s Tomaževo (domače hišno ime) Kristino in tudi njega so ljudje iz Loške doline klicali Tu(o)maž. Ko so prišli ljudje v Podgoro iz Uletovih krajev, so vprašali, kje je Uletova hiša, domačini so vedeli, za koga gre in so prišleka napotili k Tomaževim. Tomaževa hiša z gospodarskim poslopjem je stala sredi vasi, kovačijo pa si je Anton zgradil na začetku Podgore na desni iz starotrške strani, kjer se odcepi cesta na Vrh. Njegova kovačija je bila znana daleč naokoli, saj veste: dober glas seže v deveto vas.

Ljudje so ga spoštovali kot človeka in dobrega mojstra kovaške obrti. Dobro se je spoznal tudi na živinozdravstvo. Poleg naravnega talenta in dobrega posluha do živali si je veliko znanja pridobil tudi v Podkovski šoli v Ljubljani, ki jo je naredil že po pridobljenem nazivu kovač – mojster. Ljudem je bil pripravljen pomagati ob kateri uri podnevi ali ponoči. Tako je pomagal pri telitvi, reševal živali pri napenjanju (predrl vamp), rezal mlade bikce, mlada žrebeta in mlade prašičke. Kmete je reševal tudi iz drugih zagat. Tako je nekoč rešil Maslarjevega konja iz Babnega Polja (gospodar Miro Troha). Konju je raslo na prsih gobasto tkivo in Miro je poklical na pomoč Antona Uleta. Anton je prišel konja pogledat in gobo pri koži močno prevezal. Rekel je, da bo goba po določenem času odmrla in sama odpadla, da pa bo konj medtem poležaval in naj se tega ne ustraši. Ker je Miro v to diagnozo dvomil, je poklical še živinozdravnika. Le-ta pa je rekel, da konju ni pomoči, in da ga bo treba ubiti. Tudi tega Miro ni storil, ker mu je bilo konja žal in je raje počakal, kaj se bo zgodilo. Konju je goba odpadla, Mirotu pa je konj še dolgo zvesto služil.

Bil je zelo zgovoren in vsakega mimoidočega je prijazno ogovoril. Kot takega se ga spominja tudi Jožica Hribar por. Novak. Neko novembrsko sončno popoldne sta šli po pouku z mamo po višje v gozd nad Sigo. Tja sta peljali na vlačku prazne koše, s polnimi pa sta se vračali mimo kovačije že v mraku. Ker so bili kratki dnevi, se je hitro shladilo. Ko ju je Tumaž zagledal, ju je pozdravil z besedami: »Kaj ste kurile, da se je višje posušilo?«

Med njimi je stekel živahen pogovor in Jožica si ga je za vedno zapomnila.

Imel je VW (hrošča) in lažji motor italijanske znamke, s katerim se je prevažal v glavnem po Dolini.

Otrok s Kristino nista imela. Ko sta ostarela, je najprej umrla Kristina. Anton je nekaj časa živel sam. Da je bilo njegovo življenje lažje, so mu pomagali sosedje in sorodniki (pranečaka iz Goričic). Ko pa se mu je zdravje poslabšalo, postal je zelo dementen in ni bil sposoben živeti sam, je odšel v dom ostarelih v Ilirsko Bistrico, kjer je tudi umrl.

Njegovo imetje je podedoval, sin njegovega nečaka, Miro Ule. Hišo z gospodarskim poslopjem je kupil Peter Ovsec s Knežje Njive in jo adaptiral.

Na mestu, kjer je nekoč stala kovačija, pa je Miro zgradil lepo hišo in v pritličnih prostorih odprl trgovino z avtomobilskimi deli – ARMOBIL. Trgovina je dobro založena, trgovca (Antonova pranečaka) pa sta zelo prijazna. Tu dobimo vse za naše jeklene konjičke in delovne stroje od malega vijaka ali žarnice do večjih delov. Če jih ni v zalogi, jih pa naročita.

Ker je večina časa Anton preživel in delal v kovačiji je za dom in delo na kmetiji skrbela predvsem žena Kristina. Vedno sta imela okrog štiri glave živine. Prvi v Loški dolini je imel kobilo, ki se je ožrebila pri njem. Bil je član KZ. V petdesetih letih 20. stoletja je na Primorskem kupil lepo kravo. Takrat je dobra krava stala od 40.000 do 50.000 dinarjev. Kravo je peljal na razstavo na živinski sejem v Stari trg, kjer je dosegla prvo mesto. Sejmišče je bilo na mestu, kjer sta danes lekarna in zdravstveni dom. Prodal jo je Makedoncem, ki so takrat po Loški dolini kupovali lepo govedo za 250.000 din. S kravo pozirata na domačem dvorišču.

Kot dobrega mojstra, družabnega in uslužnega človeka so ga Podgorci imeli radi. Na fotografiji sta z ženo z bližnjimi sosedi in prijatelji, ne vem pa, kje in ob kakšni priložnosti so se družili. Morda je bilo le lepo nedeljsko popoldne, ali pa so praznovali kakšen osebni praznik … Vsi pa so pražnje oblečeni in dobre volje.

• V beli jopici je Kristina Šumrada,
• spredaj čepi njen mož Anton Šumrada (Mihevčeva).
• Stojijo kovač Anton in
• žena Kristina Ule (Tomaževa) ter
• Jože in Jožefa Špeh (Gržetova).

Slovarček:

• srez: v stari Jugoslaviji politični okraj
• vamp: del želodca prežvekovalcev, kjer se kopiči hrana
• rezati: odstranjevati spolne žleze, skapljati
• goba: tkivo podobno gobi
• diagnoza: ugotovitev in določitev bolezni
• vlaček: ročni voziček na štirih kolesih
• banovina: v stari Jugoslaviji največja upravna enota: razdelitev države na banovine

Viri:

• ustni viri: Anton Škrbec, France Urbiha Lah, Jožica Novak, Edvard in Miro Ule

Kraj: Cerknica, Podgora
Datum: 1950 – 1980
Avtor: 1. Jože Žnidaršič (starejši), 2.-3.neznan
Zbirka: Miro Ule
Skenirano: 6. 8. 2020
Oblika: 2x fotografija, 1x kopija fotografije