1932 Podgora – Kovač Anton Ule (2)

Po tem, da je Anton Ule naredil mojstrski izdelek 30. 9. 1932, sklepam, da je mojstrski izpit imel praktični in teoretični del, saj je opravil teoretični del pred izpraševalno komisijo šele čez eno leto. Naredil je konjsko podkev, ki ni bila za rabo, bila pa je postavljena nekje na vidno mesto v kovačiji in je poleg izpričevala pričala, da ima kovač ustrezno strokovno izobrazbo in nosi naziv mojster. Je zelo lep natančno izdelan kovaški izdelek.

Štirinajstletnega fantka Antona Uleta iz Goričic so starši dali v uk za kovača v Lož. Svoje delo je hitro vzljubil. Kot delaven, ubogljiv in vedoželjen fant je hitro napredoval v znanju in ročnih spretnostih ter bil pri mojstru dobro zapisan. Po treh letih, 22. novembra 1925, je pred komisijo za pomagalsko preizkušnjo naredil izpit za pomagalca v kovačiji. Nekaj časa je kot pomagalec delal še pri mojstru, potem pa se je zaposlil na Hribu v Loškem Potoku.

Po poroki s Tomaževo Kristino iz Podgore pa si je v vasi zgradil svojo kovačijo in tam delal do upokojitve. Bil je znan in zelo cenjen kovač daleč naokoli. K njemu so hodili kovat kmetje iz Loške doline, z Blok, iz Prezida, Babnega Polja, Novega Kota, Jezera in okolice … Pri njem so kovali konje tudi iz Šumarije Prezid, Šumarije Tršče in Filipovičeve samaraše. Usluge je delal tudi Lovišču Snežnik.

Poleg podkovanja živali, izdelovanja ter popravljanja različnih kmečkih in gozdarskih orodij je znal živalim pozdraviti kopita. Po domovih je kravam in volom rezal parklje. Raje je podkoval konje kot vole ali krave, ker so se zaradi šoka obvezno posrale, ko so jih dali v štant.

Dobro se je spoznal v živinozdravstvo in ljudem rad priskočil na pomoč z delom in nasveti ob katerikoli uri podnevi in ponoči. Klicali so ga k telitvi, če je napenjalo živali (je predrl vamp), kastriral je mlade bikce, mlada žrebeta in mlade pujske.

Ni bil samo dober kovač, ampak tudi odličen učitelj kovanja in drugih kovaških spretnosti. Pri njem se je izučilo za kovaškega pomočnika kar precej vajencev:

• Domin Žurga iz Straže na Dolenjskem,
• Mirko Malnar iz Tršč ali Makovega Hriba,
• Ludvik Gerl iz Podgore št. 9,
• Anton Šoštarič iz Bajerja,
• Ivan Grl Andrijaš z Vrha,
• Anton Škrbec iz Podgore.

Kot pomočnik je bil pri njem zaposlen Janez Mišič z Bločic. Bil je energičen in sposoben za vsako delo. Dobro se je spoznal tudi na ure in le-te popravljal doma, kolikor mu je dopuščal čas poleg dela na kmetiji.

Istočasno z Antonom Uletom se je v Ložu učil za kovača tudi Rudolf Truden iz Iga vasi (Hlepinov Rude). Bolj kot s kovaštvom se je Rude ukvarjal z mešetarjenjem. Ivan Kočevar (Matjonov iz Podloža) je dejal, da mu ni še noben tako dobro podkoval vole kot Hlepinov Rude. Jaz se ga spominjam še iz rane mladosti. K nam, v Novi Kot, je redno pripeljal kupca, če je kupoval govedo ali pa konja. Pri mešetarjenju je bil precej glasen in delal v prid kupca. Pri ceni je moral biti prodajalec vztrajen in jo moral dobro utemeljiti. Končalo se je s kompromisom med obema strankama.

Kovačije v Loški dolini

Podgora – kovač Anton Ule.

Vrhnika – kovač Brus (oče Ernesta, Sreča, Silva in Lojzeta); Milan Razdrih Čičov je imel kovačijo v kletnih prostorih najprej v stari hiši kasneje pa v novi. S kovaštvom se je ukvarjal po službi. Zaposlen je bil na Brestu, v Kovinoplastiki, v Študentskem naselju v Ljubljani kot kurjač in po vrnitvi v Dolino zopet v Kovinski kot kurjač.

Pudob – Ludvik Gerl je delal v Šmitovi kovačiji v Pudobu, ki jo je imel v najemu. V tem času sta bila pri njem vajenca Vinko Mlakar z Babne Police in Miro Kandare iz Sige. Nato se je zaposlil v Kovinski, v Pudobu pa si je zgradil hišo in ob njej manjšo kovačijo. Potem je kovaška dela opravljal v popoldanskih urah po redni službi.

Stari trg – Kovačijo nasproti kamnoseka Antona Šepca je imel najprej v najemu Franc Antončič z Vrha, za njim pa Anton Malnar – Betač. Ko si je v Viševku (zaselek Gobovec) zgradil hišo, je odprl kovačijo doma. Bil je sposoben kovač. Poleg podkovanja konj, volov in krav je s kovino okoval veliko kmečkih vozov, kočij in sank. Pri barvanju le-teh mu je pomagala hčerka Marica. Hči še danes hrani tablo z napisom, ki je visela nad vhodom v kovačijo v Starem trgu:
MALNAR ANTON – KOVAČIJA.

Tudi v Prezidu in na Babnem Polju so bile kovačije.

Prezid – Kovačija pri Kovačici je bila sredi vasi. Kovač je bil oče Ivanke Žagar. Ta se je poročila z Jožetom Žagarjem Kramarjevim. Ne vem, ali je Jože samo pomagal tastu v kovačiji, ali je bil njegov vajenec ali pomočnik. Kasneje se je zaposlil v Kovinski in si tu zaslužil pokojnino.

Pri Kovaču (Vlade Ožbolt) – kovačija je stala ob potoku Trebuhovica.

Babno Polje in Prezid – kovačija pri Gabrletu. Gabrijel Lipovec se je učil za kovača v Loškem Potoku. Kot kovač je delal po redni službi v Kovinski, najprej pri očetu na Babnem Polju. To kovačijo je kupil Zmago Slevc (Slevec), jo podrl in na njenem mestu zgradil hišo. Gabrijel pa je najbrž podedoval v Prezidu staro hišo, ne vem točno, jo prav tako podrl do tal in z ženo sta zgradila novo. Zraven hiše si je Gabrijel uredil kovačijo. V njej je nekoč koval tudi Anton Škrbec. Njegova mati in sestra pa sta živeli na Babnem Polju v njegovi rojstni hiši pri Konfinu.

 Po treh letih učenja rokodelstva pri kovaču v Ložu je delal in naredil preizkus za pomagalca pred izpraševalno komisijo s prav dobrim. Pomagalec je postal s sedemnajstimi leti 22. 11. 1925. Naziv mu je podelila Komisija za pomagalske preizkušnje zadruge rokodelskih obrtov v Ložu – podpisana: predsednik Škrbec (ime je nerazločno) in prisednik Fr. Kostanjevec.

 To je mojstrsko spričevalo. Podelila mu ga je Zbornica za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani 20. oktobra 1933. Mojstrski izpit iz obrti kovačev je naredil pred izpraševalno komisijo podpisane zbornice s petindvajsetimi leti. To izpričevalo mu je služilo kot dokaz strokovne izobrazbe izvrševanje obrti kovačev in mu po zakonu o obrtih daje pravico do naziva mojstra. Spodaj je žig zbornice, podpisi predsednika in tajnika zbornice ter predsednika izpitne komisije so nečitljivi.

To je račun za opravljene storitve. Izstavljen je bil občini za popravilo orodja občinskim cestarjem za čas od 30. 8.1961 do 15. 12. 1961 v Podgori 16. 12. 1961. Popravljal je krampe in grablje. Takratni denar je bil dinar – din. 

Slovarček:

• pomagalec: pomočnik
• posrati se: iztrebiti se
• štant: staja (ograjen prostor, da se žival ni mogla premikati)
• telitev: krava se pripravlja, da bo skotila telička
• konfin: obcestni kamen, smernik; mejni kamen (zlasti državni)
• mešetarjenje: pogajanje, po dolgem mešetarjenju so se pogodili
• kompromis: sporazum, pri katerem vsaka od nasprotujočih se strani delno popusti pri svojih zahtevah
• ObLO: občinski ljudski odbor
• Kovinska: Kovinoplastika Lož

Viri:

• ustni viri: Franc Urbiha Lah, Anton Škrbec, Marica Pintar, Katarina Razdrih, Danica Gerl, Zdravko Klepac, Miro in Edvard Ule

Kraj: Podgora
Datum: 1932 (datum na podkvi), 1925 – 1966 (dogajanje)
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Miro Ule
Skenirano: 6. 8. 2020
Oblika: 5 dokumentov, 4 fotografije podkve