Skip to content

1971 nemško-češka meja – Dušan Mozetič

5. 09. 2020

Dušan Mozetič je dolgo živel v Lyonu. Obiskal sem ga dvakrat: prvič na štop, drugič pa z mopedom.

 

 

V mojih dijaških letih smo hodili na avtostop ob sobotah popoldne kvečjemu domov iz Ljubljane, kjer smo med tednom stanovali in hodili v šolo. Pa še to je bil podvig, ki se ga doma nisem upal niti omeniti. Z Mikšetovim Daretom pa sva sklenila, da se med počitnicami podava kam dalj, recimo v Francijo na obisk k Mozetičevemu Dušanu.

In sva šla. Spomnim se, da sva v Milanu prvič poskusila pico, pri nas je takrat še nisva niti videla. Za najina skoraj prazna žepa je bila čudovita. Presenetilo naju je, kako je nasitna. Vsak svojo sva komaj zdelala in se čudila debeluhu za sosednjo mizo, ki je zmazal kar dve.

Dušana sva v Lyonu poiskala in še sedaj se spomnim, kako lepo naju je sprejel. Pri njem sva ostala nekaj dni, potem pa smo se kar skupaj odpravili nazaj domov v Cerknico. Vozil je Jože, Dušanov prijatelj iz Lyona, doma nekje iz okolice Bača. Nismo šli kar naravnost domov. Iz Lyona smo šli v Stuttgart, da smo obiskali Cerkničane, ki so bili tam na delu. Od tam smo nadaljevali proti Pragi, na meji pa se je malo zapletlo.

Češka carinica je pobrala naše potne liste, jih odnesla in jih čez nekaj časa prinesla nazaj s hudo resnim obrazom. “Musite se ostrihat a oholit,” je rekla. Pokazala je na Dušana, ki je imel na sliki v potnem listu čisto kratke lase in na Jožeta, ki je imel tako močno brado, da je bil v nekaj dneh zaraščen, v potnem listu pa brez brade.

Z Jožetom je še šlo. Brado si je nekako obril, čeprav s težavo. Nismo pa vedeli, kako naj se lotimo, da bo Dušan ostrižen. Pa se je kar sam znašel. Nekaj časa smo čakali, da je mimo prišel prvi avtomobil. Ustavil ga je in simpatično gospodično v njem vprašal, če ima škarje. Imela jih je, ampak bile so takšne za nohte. Nič hudega. Dušan jo je prosil, naj ga kar z njimi ostriže. Privolila je, a opozorila ga je, da ni še nikoli nikogar strigla.

Striženje z drobnimi škarjicami je trajalo in trajalo. Ne spomnim se, kako je po tej operaciji Dušan izgledal. Vem pa, da smo v prvem mestecu na Češkem poiskali frizerja.

Dušan je ohranil dobro voljo tudi med striženjem. Ne vem, kako mi je uspelo, da sem ga fotografiral, ne da bi v rokah imel obvezno cigareto Gitanes.
Med dolgo potjo je bilo sem in tja avto potrebno tudi popravljati. Dušanu to ni predstavljalo nobenih težav. Ponavadi je bilo opravljeno v nekaj minutah.

  • Darko Mikše
  • Dušan Mozetič
  • Jože iz okolice Bača.

Kraj: nekje na nemško-češki meji
Datum: 1971
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Miloš Toni
Skenirano: 4. 9. 2020
Oblika: fotografija

5 komentarjev leave one →
  1. 5. 09. 2020 08:22

    Frajerji!!

    Liked by 1 person

  2. 5. 09. 2020 10:30

    Vedno smo se veselili, ko je prisel na dopust!

    Liked by 2 people

  3. Helena Vicic permalink
    5. 09. 2020 16:59

    Hvala za tole zgodbo, Miloš!

    Liked by 2 people

  4. Anonimnež permalink
    5. 09. 2020 18:26

    Danes ob 17.00 smo se poslovili od Dušana na njegovi zadnji poti.
    Počivaj v miru.

    Liked by 2 people

  5. martahren2112 permalink
    6. 09. 2020 23:06

    Kako lepi spomini, ki bodo še dolgo ostali.

    Liked by 1 person

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: