1940 Borovnica – Železniški viadukt (1)

Takšen je bil borovniški železniški viadukt še leta 1940. Dolg je bil 561 m, visok pa 38 m. Dvoetažni most je premoščal globoko zajedo Ljubljanskega barja med Krimom in Menišijo. Postavljen je bil na brano 4000 hrastovih pilotov, ki so nosili 24 zidanih stebrov iz rezanega podpeškega kamna. Med stebri je bilo v spodnji etaži 22, v zgornji pa 25 opečnatih blokov, na katerih je tekla dvotirna proga. Vsa gradnja brez cementa.

To je bil največji objekt na Južni železnici od Dunaja do Trsta in najimenitnejši v Evropi v tistem času. Stroški gradnje so bili okrog 2 milijona goldinarjev, porabili pa so 31.600 m3 obdelanih kamnitih blokov, 31.000 lomljenca in 5.000.000 opek. Za današnji čas nepredstavljiv gradbeni podvig z lesenimi odri brez pravih varovalnih ograj je terjal dosti nesreč, tudi smrtnih. Večino strokovnih del so opravili delavci iz Furlanije. Gradnja se je začela 1850, prvi vlak pa je zapeljal čez viadukt 27. 7. 1856. Ta dan je sedaj praznik Občine Borovnica, v njenem grbu in zastavi pa je upodobljen viadukt.

Graditelji železnice so na Kranjskem naleteli na dve veliki težavi. Najprej speljati progo čez Ljubljansko barje, kar je bila prva preizkušnja, in potem vzpon na Kraško planoto. Gradnja čez barje je zahtevala neskončno nasipanje kamenja in gramoza v močvirje, kar je graditelje močno presenetilo. Trden teren je ponekod šele okrog 30 m globoko, nasipni material pa se je v enem dnevu pogreznil tudi za meter globoko. Anekdota pravi, da si je ta del gradnje prišel ogledat celo cesar Franc Jožef in že skoro obupanim graditeljem po cesarsko naročil: “Kar še nasipajte, tudi če je hudič spodaj, enkrat bo sit.” (Kot je znano, je sedanja avtocesta Vrhnika – Ljubljana “plavajoča” na barju; ni bilo treba toliko nasipati).

Viadukt je bil slabem stanju že pred drugo svetovno vojno. Voda, ki je desetletja pronicala, je razrahljala opeke, hrastovi piloti so tudi začeli trohneti. Svoje je prispevala tudi velika obremenitev s tovornim prometom za vojaške potrebe med prvo vojno. V pripravah na preboj Soške fronte leta 1917 je šlo po tej progi tudi do 80 težkih vlakov na dan. Viadukt se je začel počasi posedati in zadnja leta so vozili vlaki čezenj s hitrostjo 5 km/h.

Po krivici je zapostavljen Jelenov most, speljan v lahnem zavoju takoj naprej od stare železniške postaje v smeri proti Verdu. Vidi se ga s ceste, ki povezuje Borovnico z Vrhniko. Ima 12 stebrov in 11 obokov, dolg je spoštljivih 219 m in visok kar 29 m. Maja 1945 so ga odhajajoči Nemci poskušali razstreliti, a jim je zmanjkalo razstreliva. Čeprav je bil postavljen za neprimerno manjše obremenitve, kot jih prenaša danes, brezhibno služi namenu.

Do konca prve svetovne vojne se je Borovnica imenovala Franzdorf, Logatec je bil Loitsch, Postojna pa Adelsberg. Rakek je bil že tedaj Rakek. Ni znano, kako je Borovnica dobila novo ime, saj ta gozdni sadež na Barju ne uspeva. A so domačini domiselno izkoristili možnost, da se promovirajo tudi z imenom občine. Blizu naselja, nedaleč od Plečnikovega spomenika NOB, so uredili obsežno plantažo ameriških borovnic, ki jih v velikem obsegu uspešno gojijo, sadež pa je na trgu zanimiv pridelek. Sezona obiranja je vsako letu v Borovnici turistični praznik.

O usodi viadukta med vojno pa v naslednjem prispevku.

Zadnja stran razglednice.

Viri:

• Enciklopedija Slovenije, 1. del, str. 331
• Spletna stran Občine Borovnica
• Ivan Mohorič, Stane Kumar: Zgodovina železnic na Slovenskem. Slovenska matica, 1968.

Kraj: Borovnica
Datum: 1940
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Mazi
Skenirano: 30. 9. 2020
Oblika: razglednica