Skip to content

1965 Velike Bloke – Prevozna sredstva

17. 12. 2020

Prvi bicikli so se v naših krajih pojavili kmalu po 1. svetovni vojni. Tudi kakšen avtomobil je sem ter tja zašel k nam, a začetki množičnega prehoda od pešačenja na kolesa vendarle segajo nekako v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Slike, ki jih je posnel fotograf Jože Žnidaršič pred Lipetovo gostilno v Velikih Blokah so lep odraz tistih pionirskih let.

Nič drugega ni moglo biti kot nedeljsko popoldne, ko je nastala slika pred gostilno Viktorja Jeriča – pred Lipetom. Kup gostov s kolesi, dva motorista pa še Fičo, to se je moralo drenjati ljudi, ker jih je veliko prav gotovo prišlo tudi peš. Gostilničar Viktor in njegova žena Malka sta imela polne roke dela.

Kolesa naslonjena na zid so po vsej verjetnosti sami rogovci. Sodeč po zavorah so še vsa iz prvih generacij z zavoro na torpedo.

V Ljubljani so v letih 1951 do 1953 preurejali podržavljene usnjarne Indus v kovinarske tovarne z imenom Rog. Najprej so izdelovali dele za kolesa v sodelovanju s tovarno PUCH iz avstrijskega Gradca. Že leta 1957 pa je stekla proizvodnja koles na osnovi lastnega razvoja in Rog je postal, kljub konkurenci Partizana Subotica in Laste Sarajevo, največji proizvajalec koles v Jugoslaviji. Največjo uspešnico Roga je predstavljalo kolo Pony, ki so ga začeli izdelovati leta 1964. V najboljših letih je proizvodnja tega kolesa predstavljala skoraj polovico izdelanih koles. Pred Lipetovo gostilno ni bil parkiran še noben Pony. Z leti se je uporaba koles vse bolj usmerjala v otroški program, rekreacijo in šport. Iz proizvodnih trakov so prišli Kekec, BMX ter gorska kolesa. Po osamosvojitvi je šla stvar rakovo pot, do stečaja leta 2006. Kaže, da danes najbolj “nese” avtonomna cona Rog.

Pred gostilno stojita na štendarjih tudi dva legendarna Tomosova motorja, moped Colibri 03 s ščitnikom za noge in Tomos PUCH SG 250. S Tomosovimi motorji smo v tistih letih dobesedno presedlali z nožnega na motorni pogon.

Država je po koncu 2. svetovne vojne načrtovala industrializacijo tudi na Krasu. Ustanovljena je bila Tovarna motorjev Sežana – TOMOS. Leta 1954, ko je bila tovarna ustanovljena, je bilo razrešeno tudi vprašanje Svobodnega tržaškega ozemlja. Cona B je pripadla Jugoslaviji in hitro se je pokazalo, da bo novi center Primorske v Kopru. Tomos se je preselil v Koper in leta 1959 je tov. Tito uradno odprl novo tovarno. Prvi proizvodi so bili licenčni Tomos PUCH SG 250 in moped Tomos PUCH 50. Kmalu so na osnovi tega mopeda osvojili lastne modele družine Colibri. Proizvajali so modele od 01 do 04 in nato od 11 do 14 z največjo uspešnico Colibri T12. Sledili so še mopedi Avtomatik, APN itd. Po osamosvojitvi so se, v do takrat uspešni družbi, pričele neskončne reorganizacije, selitve proizvodnje, lastninjenja, do žalostnega stečaja leta 2019.

Stik naše družine s Tomosom se je začel leta 1970. Za vožnjo v popoldansko in nočno izmeno v kuhinji Bresta v Martinjaku si je mama omislila Avtomatik. Izpita in registracije ni bilo treba, hitro se je naučila vožnje in hajd čez Strmec v Martinjak v vsakem vremenu. Pa še jaz sem se lahko peljal na kakšno nedeljsko veselico. Bločani, zaposleni na Novolitu (Bregar, Enžak, Srnel, …) in Malizja so na delo hodili s T12 tisti, ki so delali v Ložu (Zimec, Glinšček, Seljak, Štefe, …) pa so imeli puhovce. V Lož so se z njimi vozili pozimi in poleti v vsakem vremenu.

Leta 1992 smo starejšemu sinu kupili moped Tomos APN. Ena njegovih prvih voženj je bila s kolegi v takrat popularni disco Selšček. Sredi noči so nas poklicali policaji s Cerknice, naj pridemo po fanta. Motorja ni bilo nikjer, dali smo vse podatke in skupaj odšli domov. Moped se ni nikoli našel. Mlajši sin je čez kakšnih 14 dni pri kosilu zavzdihnil: “Joj, zdaj ima pa tat moped že več časa, kot smo ga imeli mi!” Obroke smo odplačevali še eno leto in nato kupili novega, ki je še danes pri hiši in z njim že popeljem vnuke do Ulake.

Tretje vozilo, ki kraljuje pred Lipetovo gostilno, pa je Fičo. Skoraj en milijon jih je bilo izdelanih v Zavodih Crvena zastava v Kragujevcu. Zasnovali so ga Italijani leta 1955 kot italijanski povojni čudež. Avto naj bi omogočal udoben(!) prevoz štirih potnikov. V Kragujevcu so ga po licenci pričeli proizvajati leta 1960 z imenom Zastava 600D, od leta 1962 pa se je začela proizvodnja malo modificiranega, kultnega 750. Porschejeva zasnova, motor in pogon zadaj, je kazala na športno usmeritev, super za v sneg. Domači mojstri so ga frizirali na vse načine, celo sedeže so predelali v ligezice in uporabnost s tem dodatno razširili. Mirno lahko rečemo, da je ta avto spravil za volan celo Jugoslavijo. Vozili so ga poštarji, policaji , z njim smo opravili avtošolo. Ime Fičo se ga je prijelo po stripovskem junaku iz časopisa Borba. Še danes se čudim, kaj vse vse se je dalo stlačiti vanj. Pesmica Janeza Menarta je pela: “Gospod se z ličnim Fičkom pelje, a trebuh melje kislo zelje!”

Prvega Fička sem kupil Pod lipco v Ljubljani, aprila leta 1975. Bil je letnik 72, svetlo modre barve, kot nov. Doma me je odjavljen počakal tudi cel vojaški rok in z njim smo se peljali k poroki leta 1976. Ko smo pričeli graditi hišo, sem ga leta 1979 pri Zastava avtu v Ljubljani po sistemu staro za novo zamenjal za Zastava 101C. Pa kako radi so ga vzeli!

Prvi lastnik avtomobila na Blokah je bil gostilničar in trgovec Milan Modic iz Nove vasi še pred 2. svetovno vojno. Po vojni so avtomobili počasi prihajali na Bloke – vojaški zdravnik Janež, Zalar z Gradiškega, mizar Mišič iz Nove vasi pa Mirko Turk iz Škrabčega in gostilničar Miklavčič. Mnogo zanimivih zgodb o začetkih motorizacije mi je zaupal 90-letni France Škrabec, ki je vozniški izpit opravil že leta 1949 pri osemnajstih letih, postal inštruktor vožnje in nato član izpitne komisije za voznike. Prvi nakupi vozil so bili zelo zapleteni. France je šel po svojega prvega Fičota 600D leta 1960 v Beograd. Njegova teta iz Amerike je po trimesečnem bivanju na Blokah, pred odhodom nazaj, Francetu dala 1000 dolarjev in to je bilo ravno dovolj za nakup. Eden prvih avtomobilov na Blokah, ki se ga sam spomnim pa je bil zadružni kombi IMV – DKW, ki ga je zadruga kupila leta 1957, njegov voznik pa je bil prav France Škrabec in nato Stane Tekavec.

Pa zaključimo še z žalostno usodo tovarne Zastava. Po razpadu skupne države je proizvodnja usihala. Leta 1999 je bil tovarniški kompleks v Kragujevcu močno poškodovan v letalskih napadih Nato pakta. Država Srbija je tovarno prodala Fiatu in Zastave je bilo konec.

Tako kot na cestah je napredek s traktorji prišel tudi v kmetijstvo. Mirno lahko rečemo, da so traktorji IMT zaznamovali širitev mehanizacije na naše podeželje, tako v poljedelstvo, živinorejo in gozdarstvo.

V Beogradu je bila leta 1947 zgrajena Centralna livnica in nato še leta 1949 Metalski zavodi Aleksandar Ranković. Iz teh tovarn je leta 1954 najprej nastal ITM in leta 1965 IMT – Industrija mašina i traktora. Licenco britansko-kanadskega proizvajalca traktorjev Massey-Ferguson so dobili leta 1955. Skupaj s proizvodnjo motorjev v Rakovici pri Beogradu po licenci Perkins se je začela velika proizvodnja traktorjev, ki je v letu 1988 dosegla rekordnih 42.000 traktorjev. S tem je bil IMT  peti največji proizvajalec traktorjev na svetu.

Na Bloke je prvi traktor, imenujmo ga kar Ferguson, prišel leta 1958 v KZ Nova vas. Prav ta traktor je na sliki pred Lipetovo gostilno s platneno kabino in pripeto prikolico. Prvi traktorist je bil France Turk iz Nove vasi in nato še Jože Ponikvar iz Nemške vasi. Kmalu po tem so traktor kupili tudi pri Borovcovih v Novi vasi. V Velikih Blokah je prvi traktor kupil Hrbljan France – Jeršan. Po večletnem delu na gradbiščih v Nemčiji je leta 1968 kupil traktor Zetor. Nato so sledili Fergusoni 33 in 39 pri Pajku, Gorjupu, Štruklovcu, Matevževih … Traktorji IMT – kmetje so jim rekli Fergusoni – so ob skrbnem vzdrževanju praktično neuničljivi. Tudi Jeršanov Zetor, po več kot 50. letih vžge in dela kot radio, pa ga je France rabil za vse delo na kmetiji in v gradbeništvu od Blok do Ljubljane. Tudi v Kranj je šel z njim po trosilec za gnoj. Ob povratku se je v Ljubljani malo izgubil in na koncu, s pripetim trosilcem, zapeljal kar po Celovški in skozi center proti Igu in naprej na Bloke.

Tovarna IMT v Beogradu ne dela več, tam kraljujejo nepremičninski magnati, naši kmetje pa kupujejo velike traktorje iz celega sveta, veliko starih Fergusonov pa še vedno služi svojemu namenu.

Slovarček:

  • rogovci: kolesa Rog
  • štendar: stojalo
  • puhovec: motor PUCH
  • ligezic: preklopni sedež

Viri:

  • France Škrabec, Nova vas
  • Franc Hrbljan, Velike Bloke
  • Jože Jakopin, Velike Bloke
  • Wikipedija

Kraj: Velike Bloke
Datum: 1965 – ocenjeno
Avtor: Jože Žnidaršič, Cerknica
Zbirka: Janez Slavec, Ravnik
Skenirano: 20. 11. 2020
Oblika: 2 razglednici

6 komentarjev leave one →
  1. Jernej permalink
    17. 12. 2020 08:59

    Povezava na dokumentarni film of Tomosu: https://www.youtube.com/watch?v=XWM2Y0ovyr0

    Liked by 1 person

  2. Anonimnež permalink
    17. 12. 2020 09:05

    Zelo dober in zanimiv prispevek .
    Vse pohvale!

    Všeč mi je

  3. Anonimnež permalink
    17. 12. 2020 09:42

    Tudi prometni znaki tiste čase so bili drugačni, nekako “leseni”.

    Liked by 1 person

  4. Daniel permalink
    17. 12. 2020 10:41

    Lep opis fotografije in njene vsebine. Morda samo dopolnitev glede opisa motorja. Tomos je v tedanjem proizvodnem programu, poleg mopedov, imel dva tipa motorjev in sicer 175 ter 250 kubičnega. Zunanja najbolj vidna razlika, poleg kubature, je bila barva. 175 kubični so bili svetlo modre barve, med tem ko so bili 250 temno rdeče pobarvani, nekateri pa tudi črne barve. Prav tako je prvi imel na rezervoarju en sam pokrov za natakanje mešanice, drugi pa dva, enega za bencin in drugega za olje. Večkubična izvedba je bila namenjena bolj “službenim” potrebam. Policija, zdravniki, veterinarji, gozdarji so bili najbolj pogosti uporabniki. Služili so kot službena vozila. Za servisiranje teh motorjev so bili po posameznih večjih krajih ustrezni serviserji. Spominjam se te težje izvedbe, saj je oče bil nabavni na Kmetijskem podjetju v Kočevju, v sestavi Združenega kmetijsko gozdarskega podjetja in je z motorjem večkrat potoval potoval v Srbijo. Oprema je bila dolg usnjen plašč in pa polokrogla usnjena čelada z debelim okroglim trakom po obodu ter zaščito za ušesa.
    Glede na svetlo barvo slikanega motorja predvidevam, da je to 175 kubična izvedba.
    Zanimiva pa je še manjša podrobnost na fičku in sicer na levi strani spredaj, nad odbijačem. Okrogla kovinska značka govori o tem, da je lastnik avtomobila bil član AMZS.
    Prav tako je vidno, da so tedanja kolesa poleg zaviranja s torpedom imela na sprednjem kolesu zavoro, ki si jo uporabil s stiskanjem ročice na belanci. Ta sistem vidiš samo še na starodobnikih. Poleg omenjenih proizvajalcev pa so na jugoslovanskem trgu bila prisotna tudi kolesa Diamant, vzhodno nemške proizvodnje, ki so bila namenjena policiji.

    Liked by 2 people

  5. alojzmazij permalink
    17. 12. 2020 12:18

    Zavora na prvem kolesu z ročico na bilanci je bila največkrat brez učinka, saj se je zavorna gumica, ki naj bi pritiskala direktno na plašč- montel, velikokrat izgubila. Če pa je prijela, je pa tako močno, da so bili pogosti padci čez bilanco t. im.kipanje. Danijel, hvala za dodatne obrazložitve

    Liked by 3 people

Trackbacks

  1. 1963 Rakov Škocjan – Pred hotelom | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: