Skip to content

1774-1846 – Glažuti na Javorniku (II. del)

25. 02. 2021

Druga javorniška glažuta, imenovana Jezerska pa je obratovala med letoma 1816 in 1846, više v Javorniku nad Zadnjim krajem v k. o. Otok I. na parcelni št. 33, ki je merila 1.502 kvadratna sežnja in parcelnih številkah 3266, 3267, 3268 kot zelnik s skupno površino 445 kvadratnih sežnjev. Na franciscejski mapni kopiji iz leta 1823 (Arhiv Republike Slovenije) vidimo, da je steklarno sestavljalo 14 lesenih poslopij, kar kaže, da je bilo obratovanje steklarne predvideno kot začasno, dokler bo bil v bližini les. Ko ga bo zmanjkalo, bi se, kot je bilo v navadi, steklarna preselila v nov gozdni predel.

Valenčič (1955) podrobno opiše nastanek, pa tudi prenehanje delovanja:

Dne 13. aprila 1815 je okrožno glavarstvo v Postojni poslalo ljubljanskemu guberniju prošnjo grofa Mihaela Coroninija pl. Cronberg, lastnika Haasberga, in pl. Pagliaruzzija (lastnika Cekinovega gradu v Ljubljani) za dovoljenje o postavitvi steklarne. V svoji prošnji sta navajala, da bo steklarna pospeševala pridobitnost zlasti v svoji okolici, omenjala sta, da je pred petnajstimi leti v bližini še obstajala steklarna, ki pa je v škodo tamkajšnjega prebivalstva prenehala. Pri novi steklarni je poskrbljeno, da bo uspevala in okolici dajala zaslužek. Izdelovala bo tudi kristalno steklo in ga izvažala, za kar bo prihajal denar v državo. Drva bo dobivala iz gozdne površine 290 oralov (167 ha), kar bo zadostovalo za 20 let, letna poraba bo 1.000 sežnjev drv po štiri nižjeavstrijske čevlje.

Gubernij (deželna vlada) je prošnjo podrobno proučila in ugotovila, da površina 290 oralov ne bo zadostovala za 20 letno delovanje steklarne in da bo moralo haasberško gospostvo povečati obseg gozda namenjenega steklarni. V reševanje se je vključila tudi posebna komisija okrožnega glavarstva, ki je zaslišala tudi občine servitutnih upravičencev in ugotovila, da steklarna lahko dobi dovoljenje za 20 letno obratovanje. Čeprav je bil gubernij upravičen izdati dovoljenje, je prošnjo predložil še dvorni komori (Dunaju), ker so se pojavili dvomi o značaju lastninske pravice haasberškega gospostva. Dvorna komora je 30 oktobra 1815 sporočila guberniju, da ni ovire za podelitev dovoljenja za steklarno pod naslednjimi pogoji:

  • če bi steklarna hotela obratovati več kot 20 let, bo morala ponovno prositi za dovoljenje;
  • pri sekanju drv za steklarno je treba upoštevati meje za njen obrat določenega gozdnega dela in
  • podložnikom je treba dovoliti uporabo izboljšane gozdne poti; njihove pravice ostanejo nedotaknjene.

17. novembra 1815 je gubernij izdal dovoljenje za steklarno. Lastnik gozda se je zavezal, da bo na leto odkazal iz gozdnega predela določenega v ta namen 1.200 kubičnih sežnjev (8.185 m3) bukovih drv.

Steklarji so bili iz Češke in Štajerske, domačini pa so bili gozdni delavci in vozniki.

Čeprav je bilo dovoljenje izdano za 20 let (do leta 1836), je steklarna delovala še naprej. Ko je leta 1841 za krajši čas ustavila proizvodnjo, je postojnska kresija ugotovila, da je koncesija že potekla, zato se je obrnila na haasberško gospostvo z vprašanjem, ali je še dovolj lesa za obratovanje. Haasberško gospostvo je pozitivno odgovorilo. To je kresija sporočila guberniju, gubernij pa ji je naročil, da zasliši še občine gozdnih servitutnih upravičencev. Na zaslišanju 14. novembra 1843 pa so občine Cerknica, Dolenje Jezero in Dolenja vas ugovarjale obnovitvi dovoljenja za obratovanje z utemeljitvijo: ker ogroža steklarna njihove pravice. Porabila je več lesa, kot je dovoljevala komisijsko ugotovljeno stanje gozdne lesne zaloge, kar je imelo za posledico, da je bil javorniški gozd skoraj do golega posekan (Valenčič 1955). Leta 1844 sta brata Peter in Jožef Pagliaruzzi prosila za podaljšanje koncesije. Ker je haasberško gospostvo leta 1844 izjavilo, da ima namen ustaviti obratovanje steklarne, ko bo porabljena zaloga izdelanih drv, ki je znašala 1.000 sežnjev, kar bo ob mesečni porabi 100 sežnjev trajalo 10 mesecev, ter ne bo več dovoljevalo nadaljnje sečnje, je gubernij pod temi pogoji dovolil nadaljnje obratovanje. Pristavil pa je, da mora steklarna, če želi še naprej obratovati, prositi za redno obnovitev tovarniške koncesije. Ker steklarna po 10 mesecih ni prenehala z delom in sečnjo, so se servitutni upravičenci uprli in začeli sami sekati drevje ter pustošiti gozdove. Pritožbe so se kar vrstile, zdaj z ene zdaj z druge strani, leta 1845 so se upravičencem Cerknice, Dolenjega Jezera in Dolenje vasi pridružili še upravičenci iz Zelš, Rakeka, Unca, Nove vasi, Slivic, Ivanjega sela, Laz in Jakovice, in ker tudi lastnik gozda ni bil pripravljen na nadaljnje sodelovanje, gubernij ni podaljšal koncesije, zato so leta 1845 v steklarni ugasnili peči. Pot, ki so jo zgradili zaradi glažute, se še zdaj imenuje fabrška pot.

1:10.000 Na karti je označeno mesto, kjer je stala Jezerska glažuta

1:5.000 Lokacija Jezerske glažute.

V steklarni so izdelovali votlo in ravno steklo. Na industrijski razstavi v Ljubljani leta 1844 je steklarna razstavljala steklenice za rozalijo, brušene kozarce, krožnike, vodne in peščene ure, ampule, retorte, vaze, lekarniško posodo ter steklenice z okraski. Bleiweisove Kmetijske in rokodelske Novice (1844, št. 52) so poročale: Tudi Cerkniška steklarnica (glažuta) je z svojo mnogoverstno, v razstavo dano glažovino pokazala, da z časom naprej hiti in dobro blago izdeluje. Žiga Pagliaruzzi je deželnemu muzeju v Ljubljani podaril zbirko razstavljenih izdelkov, za katero je prejel bronasto medaljo.

Slovarček:

  • servitutna pravica: služnostna pravica; pravica do uporabljanja tuje lastnine

Viri:

  • vir 1: Valenčič, V. 1955. Steklarni na Notranjskem Javorniku. Kronika, časopis za krajevno zgodovino, str. 87-93.
  • vir 2: Žumer. L. 1968. Lesno gospodarstvo. Zveza inženirjev in tehnikov gozdarstva in industrije za predelavo les SRS Ljubljana. 368 s.
  • vir 3: Perko, F. 2011. Gozd lahko živi brez človeka, ljudje ne morejo brez gozda. Zveza gozdarskih društev Slovenije – Gozdarska založba in Založništvo Jutro 224 s.
  • vir 4: Cimperšek, M. 2016. Glažute in steklarne v Sloveniji ter njihova zgodovinska vez z gozdovi. Studio Dataprint Kamnik. 400 s.
  • vir 5: Hacquet, B. 2020. Oryctographia Carniolica ali Fizikalno zemljepisje vojvodine Kranjske, Istre in deloma sosednjih dežel. Prevod (Leipzig, 1778) založila Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica in Založba Maks Viktor.

Kraj: Javorniki
Datum: 1774-1846
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Miloš Toni
Skenirano: —
Oblika: zemljevidi, kopija fotografije

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: