1966 Rakek – V Levstkovi trgovini

Preden so v njej uredili samopostrežno trgovino, je notranjost Levstkove trgovine izgledala takole. Nekatere stvari so bile zapakirane, večina pa rinfuzo. Med temi policami in prostorom za kupce je bil visok lesen pult, čez katerega nisem videla. Na pultu pa zakladi – melisnice, bele, rdeče in zelene v steklenih kozarcih, da si jih ja videl. Najboljše so bile zelene z okusom po mentolu. Stara mama me je večkrat poslala ponje in nikoli pozabila povedati, da morajo biti zelene. Z njimi sva se potem sladkali.

Prodajalec je stal za pultom in nanj zlagal želeno blago. Moko, sladkor in podobne jestvine je iz velikega predala zajemal z vevnico in sipal v škrnicl, ki je stal na pultu. Šele ko se mu je zdelo, da se je približal želeni količini, je škrtoc postavil na vago. Potem pa dodajal ali odvzemal. Nobenega »a je lahko malo več« ni bilo. Za olje in kis si moral prinesti svojo steklenico in napolnili so ti jo iz polnega soda. Prav tako petrolej, ki smo ga uporabljali za petrolejke ob dnevih, ko so bile električne redukcije. Sodi s petrolejem in oljem niso smeli biti v prostorih trgovine in so jih hranili zunaj ali v kleti, če so jo imeli.

Tu sem se spomnila anekdote. Sosed je šel en dan v vinotoč pri Vivodu po en liter vina. Steklenico je imel v borši iz blaga. Druga soseda, ki je točno vedela, kam in po kaj gre, pa ga je hotela malo ujest, ga je vprašala, kam gre. On pa tudi ni bil od včeraj in ji je dejal, da so po radiju povedali, da ne bo elektrike in gre na črpalko po petrolm. Pa je šla še ona. Prav ji je.

In ko je mama takole naročevala, kaj potrebuje, je za vsakim na pult postavljenim artiklom sledilo trgovčevo vprašanje: »Še kaj?« Ko ji je zmanjkalo listka, je rekla da ne. Kako ne!? Jaz pa tam spodaj stojim pod pultom, čez katerega ne vidim, tiho sem in pridna, ne sitnarim potem pa nič. Saj ko sem bila stara, sem dojela, da me je hecala. Potem se je vedno obrnila, me pogledala, se zasmejala in rekla: »Še deset dek melisnc. Zelenih.« Trgovec je vzel mali beli škrtoc in z malo vevnico vanj naložil melisnice. Meni pa so se prikazovala nebesa.

Tu je kupila tudi milo Jelen, ki je še danes zelo uporabno. Sploh če imate majhne otroke, ki pomažejo hlače s travo, blatom, čokolado in vse, kar se še najde ali pa moža avtomehanika. No ja, je pa tudi res, da so danes avtomehaniki skoraj tako čisti kot zdravniki. Mama je z Jelenom prala, ko še ni imela pralnega stroja. V velik pocinkan lonec je zvečer nalila vode, narezala nekaj mila Jelen in namočila perilo. Naslednji dan je ta pripravek kuhala na štedilniku. Poleti je še šlo, pozimi pa je bila kuhinja polna pare, ki se je nabirala na vseh gladkih površinah in naslednji dan so bile na oknih ledene rože. Po kuhanju perila ga je odnesla ven, kjer je imela razpostavljene ostale posode za pranje, da je šlo le to kot po tekočem traku. Najhuje je bilo perilo, sploh posteljno, oviti. Ker se ga ni dalo zelo, se je tudi dolgo sušilo. Poleti je še šlo, pozimi je pa perilo otrdelo brez Viagre. Tudi pranje je bilo pozimi hudičevo težko, saj se je tudi vroča voda hitro hladila. Mama pa je imela vedno še nekaj dni rdeče roke od luga in mraza. Potem si je kupila pralni stroj.

Ne spomnim se, če je poleg Jelena kupovala tudi »Žensko hvalo za beljenje perila«. Oboje so izdelovali v Rynolticah. Jelenovo milo je ime za skupino mil, ki se uporabljajo za pranje že od sredine 19. stoletja. Proizvodnja tega mila se je začela leta 1848, leta 1891 je Johann Schicht kot zaščitni znak registriral jelena v skoku. Tovarna še vedno deluje, a pod drugim imenom.

Slovarček:

• rinfuza: nanašajoč se na nepakirano, drobno, sipko blago
• škrnicl, škrtoc: papirnata vrečka
• petrolm: petrolej
• vevnica: velnica; lesena, polkrožna lopatka za zajemanje sipkega blaga, moke, žita itd.

Viri:

• https://cs.wikipedia.org/wiki/M%C3%BDdlo_s_jelenem

Kraj: Rakek
Datum: 1966
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Gornik
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka