1972 Ljubljana – Maturantski izlet Brestove tehnične šole

Na fotografiji so dijaki druge generacije srednje lesne tehnične šole v Cerknici, letnik 1968-1972. Od dvajsetih dijakov nas je na fotografiji le šestnajst in spremljevalec, profesor elektrotehnike Ladislav Potočnik.

Od leve prosti desni stojijo:

• Mija Arhar iz Cerknice,
• za njo Marja Modic, poročena Škrlj z Rakeka,
• pred njo Marta Ule, por. Pohole iz Cerknice,
• za njo je naš profesor in spremljevalec na izletu Ladislav Potočnik,
• pred njim je Zvonka Purkart, por. Ješelnik iz Cerknice
• za njo Matjaž Kogej z Rakeka,
• zraven njega Matija Mišič z Bločic,
• zraven njega Slavko Červek z Rakeka,
• pred njim Mirjam Komidar, por. Zakrajšek iz Grahovega,
• za njo Lojze Škrabec, iz Velikih Blok,
• desno od nje Jože Korošec s Kržišča,
• povsem na desni stoji Franci Korošec iz Begunj.

Pred njimi sedijo oziroma klečijo:

• Danijel Ponikvar iz Nove vasi,
• Beno Škerlj iz Begunj,
• Rudi Debevec¹, z očali, Grahovo,
• Mitja in Tomaž Strohsach z Rakeka ter
• Viktor Ogrinc z Bločic.

Maturantski izlet smo dijaki Srednje lesne tehnične šole organizirali po uspešno zaključeni maturi v začetku julija leta 1972. Bili smo druga generacija dijakov, ki je Srednjo tehnično šolo, lesne smeri, zaključila v Cerknici, v dislociranem oddelku matične Srednje tehnične šole v Ljubljani.

Podjetje Brest je namreč v letih od 1965 do 1975 zagotovilo, da je pouk za dijake srednje tehnične lesne šole potekal kar v Cerknici. S tem je v tem času in v domačem okolju   pridobil vsaj sto lesnih tehnikov in vsaj 30 lesnih inženirjev.

Podjetje Brest je bilo pri organizaciji številnih strokovnih ekskurzij kot tudi našega maturantskega izleta zelo velikodušno. Sredstva je prispevalo za celoten prevoz, desetdnevno namestitev v zasebnih sobah ter glavni obrok v vseh dneh potovanja. Sami pa smo si organizirali zajtrk, večerjo ter različne napitke in posladke. Spremljal nas je profesor za elektrotehniko, Vladimir Potočnik, sicer iz Ljubljane, ki je bil zaposlen na Brestu kot vodja investicije za izgradnjo nove tovarne Iverka v Podskrajniku.

Veseli, razposajeni in polni pričakovanj smo se tako tistega težko pričakovanega večera v Ljubljani vkrcali na vlak za Sarajevo. Večina nas je bila prvič na taki preizkušnji, torej daljši čas od doma in tako zelo daleč. Vozili smo se celo noč. Seveda nismo spali. Nekateri so s seboj imeli tisti del nepogrešljive prtljage, domači šnopc, da je bilo vzdušje na vlaku celo noč kar se da glasno in veselo. Ob sedmi uri zjutraj smo se pripeljali do Sarajeva,  okoli 9. ure pa pristali v Pločah. Tu smo se šele ob 12. uri vkrcali na vlakec Ploče – Dubrovnik. Bilo je vroče kot v peklu, a smo bili kljub neprespani noči v veselem pričakovanju novih doživetij. Oh in ah – potem pa vožnja z prav posebnim vlakcem, ki ga domačini imenujejo »čiro« cele tri ure do Dubrovnika. Večina nas je na vlakcu stala, saj smo sedeže z razumevanjem in s spoštovanjem odstopili starejšim in domačinom. Po neprespani noči in pri 35 stopinjah, se nam je močno dremalo, zaradi zaužitega alkohola pa tudi slabilo. Ta vožnja je bila za vse nas pravi pekel. Čeprav je vlakec vozil zelo počasi, tako počasi, da bi ob njem lahko tekli, nas je zaradi izredno ovinkaste poti, dremajoče premetavalo sem in tja. Ni bilo druge rešitve kot trpeti in potrpeti. Da smo zdržali, smo se na tistih nekaj sedežih, ki so nam bili na voljo, gnetli po trije, štirje skupaj in se na kratke trenutke, ko si ravno zadremal, izmenjavali.

Po namestitvi ni nihče pomislil, na še malo prej, tako težko pričakovano spanje, ampak smo se pognali v dir na Stradun. Težko nas je bilo držati skupaj, saj smo bili kot mladi bikci, željni novih dogodivščin ter lačni vsega novega, ki nas je obkrožalo. Zares smo bili tisti trenutek potrebni varovanja in nadzora.

Deset dni kratkih izletov, kopanja v morju, pohajkovanja v poznih večernih urah po Stradunu in lokalih je hitro minilo. Večinoma smo se držali skupaj, obvezno pa smo se sredi dneva za skupno kosilo zbrali v eminentni restavraciji na Stradunu. Le večeri so bili malo bolj posvečeni individualnemu preživljanju, vendar večjih težav z nami spremljajoči profesor ni imel. Domov smo se vrnili sicer utrujeni, a polni nepozabnih vtisov in doživetij, z ladjo do Reke in nato z vlakom do Rakeka.

Skoraj natančno čez en mesec se nas je večina zaposlila na Brestu, nekaj pa se jih je odločilo za nadaljevanje študija. Brestova lesna srednja šola v Cerknici nas je za vedno zaznamovala kot Brestovce. Bili smo ponosni na to in podjetju močno pripadni. Danes iz srca obžalujemo njegovo usodo. Ostali pa so prelepi in nepozabni spomini in prihodnje leto bomo prav tako veselo in ponosno obeležili 50. obletnico mature in kolikor vem še vsi živi in zdravi, le malo bolj stari.

Slovarček:

• šnops – žganje
• ćiro – mali vlakec z nekaj vagončki, ki je vozil po ovinkastih tirih na relaciji Ploče- Dubrovnik.

Viri:

• Zvonka Ješelnik

Kraj: Ljubljana
Datum: julij 1972
Avtor: neznan
Zbirka: Zvonka Ješelnik
Skenirano: 10. 1. 2021
Oblika: fotografija