1969 Cerknica – Strokovna ekskurzija TSŠ Cerknica

Dijaki Tehnične srednje lesne šole v Cerknici so bili v času štiriletnega šolanja na mnogih strokovnih ekskurzijah, ki so jih popestrili še z obiskom bližnjih kulturnih in naravnih znamenitosti. Tokrat se z avtobusom peljejo v Prestranek na ogled izdelave furnirja in naprej na ogled proizvodnje vezanih plošč in masivnega pohištva v Podjetju Javor Pivka. Tistega dne so se kasneje zapeljali še na ogled Škocjanskih jam.

Dislocirani oddelki Tehnične srednje lesne šole v Cerknici so veljali za Brestovo šolo. Tako smo se dijaki še v času šolanja pridobili pravico biti Brestovci in se tako tudi počutili. Podjetje Brest ni le financiralo pouka za dijake, ki so šolo obiskovali v Cerknici, ampak je precejšnjemu številu dijakom nudilo tudi štipendije ter zagotavljalo bogato strokovno prakso tako v neposredni proizvodnji žaganega lesa ter masivnega in ploskovnega pohištva kot tudi v specializiranih oddelkih, kot sta bili vzorčna in modelna delavnica. Nekateri med nami so po zaključenem šolanju postali zares vrhunski strokovnjaki. Nekateri pa nikoli nismo prav osvojili izbrane smeri šolanja. Predvsem dekleta, ki so bila seveda v manjšini, smo kasneje v nadaljevanju šolanja izbrale bolj človekoljubne poklice s področja medicine, sociale, pedagoške stroke pa tudi ekonomije.

Srednja šola v Cerknici je bila za večino od nas edina izbira šolanja po zaključeni osnovni šoli. V nekaterih primerih pa tudi prisilna izbira s strani staršev, saj so bili stroški šolanja v Cerknici, še posebej za Cerkničane, neprimerno nižji kot v Ljubljani. Tako ni nič čudnega, če je od 35 vpisanih dijakov v prvi letnik, leta 1968, šolanje končalo le 15 fantov in 5 deklet. Pa zato ni bila kriva zgolj neuspešnost dijakov, pač pa predvsem neprava in neustrezna izbira bodočega poklica saj so dislocirani razredi Srednje tehnične lesne šole v Cerknici po prvem letu šolanja in velikem osipu dosegali od 96 do 100 odstoten učni uspeh, razredi na matični šoli v Ljubljani pa zgolj 26 odstotkov.

Zase vem, da mi je mama, ko je še živela, še petletni namenila šolanje na Srednji medicinski šoli na Jesenicah. Verjetno sem že zgodaj izkazovala bolj čuteč odnos do sočloveka. V Bolnici na Jesenicah je bila zaposlena njena sestrična. In sorodstvo nekje v mestih je bila takrat velika prednost za otroke s podeželja. Ko mi je mama pri šestih letih starosti umrla, pa tako tudi te priložnosti ni bilo več.

Edina možnost pa še ta majhna, je bila takojšnja zaposlitev na Brestu, če si le imel srečo. Tisti čas, v letu 1968 tudi Brest ni veliko zaposloval. Kar nekaj sošolk je moralo za nekakšne gospodinjske pomočnice v Ljubljano, moja sestra pa komaj petnajstletna, celo na delo v tujino.

Dekleta nasploh nismo imele kakšnega navdušenja do strokovnih predmetov kot je elektrotehnika, strojni elementi, priprava in sušenje lesa, konstrukcijsko risanje. Na praksi pa smo se sploh težko znašle med tračnimi in drugimi žagami, rezkarji, imbus vijaki, zakovicami, laki, lepili … Vendar smo šolanje, sicer z večjim trudom kot fantje, kar uspešno zaključile.

Nikoli pa ne bom pozabila dogodka na maturi. Ta sramota mi še danes požene kri v glavo. Namreč na maturi sem bila že čisto na koncu uspešnega odgovarjanja, vprašana še: »Kako vzdržujemo oziroma mažemo verigo na motorni žagi?« Jaz pa kot iz topa: »s štaufferjevo mazalko«. Profesorju Jenku je tedaj nekaj na hitro padlo v oko in maturitetna komisija se je začela ukvarjati z njim. Tako smo na hitro zaključili. Ko sem svoj odgovor malo kasneje preverila pri sošolcu, je prasnil v smeh in me, držeč se za trebuh, podučil, da se s štaufferjevo mazalko maže tračna žaga in ne veriga na motorni žagi. Profesorju Jenku pa sem še danes hvaležna, kako elegantno je preslišal moj neustrezni odgovor in me za povrh nagradil še z zaključeno prav dobro oceno.

Slovarček:

• štaufferjeva mazalka: okrogla napravica s katero se maže tračna žaga

Viri:

• Zvonka Ješelnik

Kraj: Cerknica
Datum: 1969
Avtor: neznan
Zbirka: Zvonka Ješelnik
Skenirano: 10. 1. 2021
Oblika: fotografija