1985 Cerknica – Anton Čepin – Čarli
Človek, ki je živel v senci, odmaknjen od visoke politike in vendar je pustil poseben pečat med nami kot “Cerkniška legenda”.
Prišel je baje iz Pomurja konec šestdesetih let in se zaposlil pri peku Gorjupu. Kasneje se je zaposlil na Komunali v Cerknici in tam pustil svoj neizbrisen pečat. Bil je pač naš Čarli, veselega duha in prijaznega značaja, čeprav tega ni vedno kazal.
Spomnim se, da je delal kot pek pri Gorjupu. Seveda pa moramo vedeti, da je bil naš Čarli velik sovražnik alkohola in občasno mu je napovedal neizprosen boj. Najučinkovitejše sredstvo je bilo, da ga je enostavno popil. Po takih avanturah je bilo seveda zelo težko v večernih urah oditi v pekarno in celo noč peči kruh. Tako je navezal nek poseben prijateljski odnos z miličniki, še posebno z Janezom Zupančičem. Imela sta tihi dogovor, če temu lahko tako rečemo. Najprej je Čarli preveril, kdo je dežurni na policijski postaji, ki je bila takrat nasproti restavracije Jezero. Če je bil v službi Janez, je odšel v restavracijo Jezero in uprizoril »šov«. Grozil je predvsem, da bo premaknil “šank”. Seveda so tudi natakarji vedeli za ta dogovor. Poklicali so dežurnega (Janeza), ki je pritekel čez cesto, s »prijemom obvladal Čarlija« in ga odpeljal na postajo. Tu je bil uradni postopek naslednji: Čarli je dobil nekaj dek in ključe od celice v kleti. Veselo je odšel v celico in se dodobra naspal. Pek Gorjup je seveda prišel na postajo in se jezil, ker naj bi bil Čarli zopet pijan. Seveda pa je Čarli to taktiko uporabil tudi, ko se mu ni ljubilo na delo v pekarno.
V začetku sedemdesetih se je zaposlil na Komunali. Po pripovedovanju je opazoval delo asfaltiranja pred delikateso in se navdušil nad valjarjem, ki ga je sam tudi preizkusil. Bil je navdušen nad njim in se nato zaposlil na Komunali.
S Čarlijem sva se pobliže spoznala šele na Komunali Cerknica. Tu je bil Čarli v tem obdobju voznik traktorja. Njegov traktor je bi vedno čist in skrbno vzdrževan. Njegova skrb zanj pa lahko za vzgled ostalim. V tem času pa smo kupili tudi dodatni kamion. Direktor Sašo Miler je prišel do mene po mnenje, kaj bi bilo, če damo kamion Čarliju. Bil sem malo skeptičen, vendar me je prepričal, da ne želi razdora in slabe volje med ostalimi vozniki, ker bi vsi radi imeli ta novi kamion. Tako je bil vodja voznega parka Slavko Štritof primoran, da izvede to nalogo. Revolt šoferjev je bil, vendar so se hitro pomirili. Hvaležnost Čarlija je bila neverjetna. Kamion pa vedno čist in urejen. Zgodilo se je, da je eden od voznikov ostal v blatu na gradbišču v Starem trgu. Mimo se je pripeljal Čarli, šofer je prosil za pomoč, Čarli mu je odgovoril, da žal ne more, ker bi se kamion preveč umazal in odpeljal mimo.
O kamionu še ena štorija. V tem obdobju so bile še delovne sobote. Ob priliki, ko je bila prosta sobota, je Čarli sam kupil barvo in preko vikenda skupaj z ženo Julko prebarval ves kamion.
No, zaradi njegovega neprestanega boja z alkoholom, ga je zdravnik poslal na zdravljenje v bolnišnico Idrija. Tja ga je peljal legendarni voznik rešilca Janko Vidrih. Po predaji Čarlija v bolnišnico ta seveda ni priznal, da je bolan. Zato so ga odpustili domov. Tam pa je bil na obisku sovaščan iz Cerknice, ki ga ja pobral in odpeljal nazaj v Cerknico. Pustil ga je pred vsem znano Žajfnco. Po kakšni uri se je tam ustavil tudi Janko. Vprašali so ga, kje je bil. Povedal je, da je v Idrijo peljal Čarlija. Nastal je smeh, kajti Čarli je bil hitreje doma kot pa Janko z rešilcem.
Seveda pa je bilo štorij še mnogo. Tako na račun njega, njegove žene Julke kot tudi na račun drugih. Zelo pri srcu mu je bil tudi pust, še posebno pokop pusta.
Njegov »šef« na Komunali Slavko Štritof bi znal o njem napisati knjigo. Sam pravi, da mu je največ sivih las povzročil prav Čarli.
Pa vendar, Čarli je bil LEGENDA, zanimiv tudi s svojo nepozabno počasno hojo, uporabo rok, še posebej prstov pri razgovorih s sogovorniki in značilnim nasmehom pod velikimi brki in kot tak si zasluži zapis tudi na Starih slikah.
Slovarček:
- šank: točilni pult
Viri:
- Slavko Štritof
- Miroslav Juvančič
Kraj: Cerknica
Datum: 1985 (točen datum ni znan)
Avtor: Tomaž Perko
Zbirka: Tomaž Perko
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka
RSS - Posts
Čarlija je poznala vsa Cerkniška srenja. Predvsem je bil zelo galanten do žensk, pa tudi piker, če ni dobil pravega odziva. Bil je legenda svojega časa in ob spominu nanj se mi obraz kar sam od sebe razleze v nasmeh.
Ali je Carli vozil tudi mrliski avto?
Ali je Carlo vozil tudi mrliski avto?
Zelo zanimiv zapis. Take zgodbe so res dragocene!
Tudi mrliški avto je vozil in tudi tam so bile zanimive zgodbe in dogodivščine.
Jih je znal pokojni Muzl duhovito razložit.
Čarli je bil doma iz Senovega (in ne iz Prekmurja). To je velikokrat povedal pri nas, na drugi strani Žajfnce, saj je občasno zavil tudi k nam. Spomnim se tudi, da pripovedoval, da si želi imeti hčerko, ki bi ji dal ime Zvezdana. Meni je rekel, da sem njegova punčka Zvezdana. Kadar je bil “v elementu” sem se ga kar malo bala 🙂 Če se ne motim, je igral tudi na harmoniko.
Ja igral je harmoniko in orglice, ki jih je imel vedno s seboj. Vedno pa je imel tudi zobotrebec. Kar je kamiona tiče, vozil je TAM 5000. Notranjost da bi lahko jedel s tal. Za senčnikom je imel vedno zapičenih par zobotrebcev, na zadnji steni kabine pa je imel nalepljen plakat gole ženske. Pa plužil je tudi. Enkrat v božičnem času je plužil po Cerknici, ravno v času polnočnice. Ker je bilo parkirišče pred Urbancem polno avtov ni mogel splužiti kot je bilo treba. Takrat je Čarli sredi maše vstopil v cerkev in naglas oznanil, da je treba nekaj avtov umaknit, ker ne more plužiti. Pri tem je tudi navedel barvo in tip avta, tako da so vedeli čigav avto mu je v napoto. V prispevku lepo piše, da je bil navzven morda malo grob, navznoter pa je bil prava duša. Čarlija sem poznal, res se lahko reče, da je cerkniška legenda.