1967 Rakek – Pekarna

Cerkniška občina je že leta 1965 začela graditi objekt, v katerem bi napekli dovolj kruha za vso občino. Junija leta 1967 so bila dela končana, ni bilo pa še centralnega ogrevanja, niti ni bila končana montaža opreme in ne urejena okolica objekta. 15. decembra 1967 je bila otvoritev Pekarne na Rakeku. Stroški so znašali približno 140 milijonov din, od tega za pekarno 60 milijonov din. Z ostalimi sredstvi si je Trgovsko podjetje Škocjan uredilo skladišča za svoje potrebe. Tam so imeli hladilne komore za sveže in suho meso in tudi prostore za druge artikle, ki so jih posredovali trgovcem po celi občini.

Ob otvoritvi pekarna ni bila v celoti izkoriščena. Grajena je bila namreč za kapaciteto 2 – 3 tisoč kilogramov kruha dnevno, potrebe pa so bile 1.200 kg kruha dnevno. Peka kruha je bila v celoti mehanizirana. Pekarna je s kruhom oskrbovala vse gostinske obrate v okolici in kraje Begunje, Martinjak, Grahovo, Žerovnica, Unec in Ivanje selo. Poleg pekarne je bila tudi trgovina, kjer so poleg kruha prodajali še raznovrstno domače pecivo in slaščice, pa tudi čokoladne izdelke. Ko smo bili najstniki, smo vsak večer okrog devete ure trkali na zadnja vrata pekarne. Tako smo priklicali peka, ki nam je dal še vročo štruco kruha, ki smo jo nato v parku z velikim užitkom pojedli. Pekarna se je 15. maja 1991 preselila v nove prostore na Partizanski cesti 8 A. Še vedno so v manjši meri pekli kruh, veliko več pa slaščic in drobnega peciva. V letu 2003 je Pekarna zaprla vrata svoje trgovine. Ker je marca istega leta Pekarna Vrhnika postala večinska lastnica Zmajčkovega butika, je proizvodnjo svežih slaščic prenesla na sedež Zmajčkovega butika v Ljubljano, peko kruha pa preselila v pekarno na Vrhniko.

Včasih so rekli »pojdi se učit za peka, boš najprej pri kruhu«. Kruh peči ni tako enostavno, kot se sliši. Sama sem potrebovala kar nekaj časa, da mi je uspelo. Torta, potica, štrudl in vse vrste piškotov – ni problema. Vse je ratalo prvič, kruh pa nikakor. Nekoč je mama rekla, da bova skupaj. Ona je nadzorovala, jaz delala. Na kocu je še sama malo pomesila, pa tudi ni ratalo. Enkrat je bil tako trd, da bi lahko cveke z njim zabijal, drugič se ni dvignil in je smrdel po kvasu, tretjič, četrtič in tako naprej – vedno je bilo nekaj narobe. Za nekaj časa sem opustila peko kruha. Škoda sestavin, če potem izdelek dajemo za kure. Par let nazaj sem se pa utrmila. Če rata potica, mora pa tudi kruh. Saj ni bistveno drugače. In sem pristopila od besed k dejanjem. Brez recepta in na pamet. In mi je uspelo. Prav tako mi je uspelo ugotoviti, kje je bil haklc. Recept me je mučil. Ko sem delala po pameti, mi je uspelo takoj. Pa grif moraš dobiti, da veš, kdaj je testo ravno pravšnje – da ni pretrdo in ne poc. Zdaj pečem vse vrste kruhov, tudi maslene štručke (ja, ja, se hvalim) in seveda tudi konzumiram. To ima vpliva tudi na omaro, v kateri se obleke krčijo. Nič hudega, jih znam razširiti, dokler je kaj širiti.

Viri:

• Tone Gornik

Kraj: Rakek
Datum: 1967
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Gornik
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka