Skip to content

1977 Begunje – Vozači

23. 08. 2021

Fotografija je glede na oblačila otrok posneta v poznojesenskem času leta 1977, ali pa v zgodnjepomladanskem času leta 1978 pred župniščem v Begunjah. Kdo je avtor fotografije, ostaja neznanka, saj se nihče, s komer sem govorila, tega fotografiranja ne spominja. Obstaja pa možnost, da je fotograf Bajček, Jože Žnidaršič st., potem ko je poslikal vse razrede, naredil še tale posnetek, saj se je primerilo, da je slikal tudi npr. tri najboljše prijateljice skupaj, ali pa fante in dekleta posameznega razreda ločeno. Skupina otrok čaka šolski avtobus, da jih bo odpeljal domov. Večini otrok smo s sogovorniki ugotovili identiteto, nekaj pa je ostalo neznanih. Vemo, da so to sošolci 4. razreda, letniki 1967, eden ali dva sta eno leto mlajša, vsi so vozači. Če se bo kdo prepoznal, ali ugotovil, da smo koga napačno imenovali, bomo veseli povratnih informacij.

Fanta čisto spredaj, ki se je odločno nekam namenil, nihče ne prepozna.

V prvi vrsti z leve proti desni stojijo: Stanko Zalar, ki se je prepoznal po drži rok, s palci, zataknjenimi v žepe. Malo dekle z belo kapo je neznano, fant v pleteni jopi z velikimi belimi gumbi in belo kapo je Ciril Srnel, fantič v temni jopi in prestrašenega pogleda je neznan. Poleg njega je Janez Zakrajšek, svetlolasi fant v črtastem puloverju pa je prav tako neznan. Kdo je črnolaska za Cirilom, ni mogoče ugotoviti, prav tako ne za fanta, ki mu je videti le polovico obraza. Okroglolično dekle z belo kapo je Jerca Otoničar. Čisto zadaj: fant v kapi s šilkom je neznan, ta, ki je obrnjen v levo stran, pa je Tomaž Popit.

Za neznanim svetlolascem je videti del obraza dekleta, ki je verjetno Marica Pirman. Dekle poleg v svetli ruti je Mojca Anzeljc, damica v karirasti jakni in svetli kapi pa Marija Lenarčič. Kodrolasec zadaj je Jože Perušek. Dekle v črtastem krilu, z ruto na glavi in vrečko v rokah, je Leonida Tekavec, poleg nje stoji Matjaž Kranjc. Fant pred njim z dvignjeno desnico in levo roko v žepu je neznan, prav tako fant zadaj v beli kapi, mogoče je eden izmed njiju Peter Strle. Fanta, ki se objemata preko ramen, sta Toni Turšič na levi in Marjan Intihar na desni strani. Skrajno desno bi mogoče bil Darko Kraševec ali pa Tone Korošec.
Šolske torbe, takole postavljene v vrsto, so pomenile samo eno: vrstni red, kako bomo šli na avtobus. Torba na levi strani nakazuje začetek nove vrste za drug avtobus. To je bil ustaljen način, kako priti na avtobus brez prerivanja. Kdor si je hotel priboriti najboljše mesto, po navadi so ostala le še stojišča, le redko je bilo možno dobiti še prost sedež, se je takoj po koncu pouka pognal ven, da je svojo torbo čimprej postavil v vrsto. Včasih je komu uspelo, da mu je kdo, ki je bil hitrejši in dober prijatelj, držal mesto tudi za njegovo torbo, s čemer pa se ostali po navadi niso najbolj strinjali. Ko je avtobus pripeljal, so se učenci postavili v vrsto tako, kot so bile postavljene torbe in se vkrcali brez prerivanja in pregovarjanja. To je bil red, ki smo ga vsi spoštovali.

Otroci so se v šolo vozili z več avtobusi. Z Vidovske planote in cajnarske doline je vozil “vidovski avtobus”, z otavskega konca je vozil “otavc”, otroci iz vasi Lovranovo, Malni, Jeršanovo in ostalih vasi v tem predelu so se pripeljali s tako imenovanim rednim avtobusom, ki je bil namenjen prevozu odraslih potnikov. Otroke iz Dobca pa je vozil kombi podjetja Gradišče. Če se je hotel kdo iz Bezuljaka pretihotapiti v ta kombi, ga je učiteljica Jožica Košir hitro odkrila in ga povlekla ven. Otroci iz Osredka in okoliških vasi na Vidovski planoti so morali priti peš do Bavdkove gostilne v Žilcah (v Sveti Vid se je kraj preimenoval leta 1992), prav tako so do glavne ceste pešačili otroci iz Kremence, Ponikev, Otonice, Podslivnice, Mahnetov. Nekaj šoferjev bo ostalo v spominih mnogih vozačev. Kot. npr. šofer “čikaguma”, ki ni prenesel, da je kdo žvečil. “Takoj čigumo ven!”, je zakričal. Drug šofer se je rad spustil v klepet, spraševal, kako je bilo v šoli in podobne stvari. Če smo bili preveč glasni, je eden izmed šoferjev rad “cuknil”, to je na hitro zabremzal in speljal naprej, da nas je malo razmetalo po sicer polnem avtobusu in smo se vsaj za trenutek umirili. Včasih je kateri od šoferjev potegnil nekaj metrov naprej od avtobusne postaje, da smo se prestrašili, da nas ne bo odpeljal v naslednji kraj … Ožbolt, Maček, Kaplan, Lenček, Obreza so bili naši šoferji. Večina jih je med vožnjo kadila in v avtobusu je včasih prav neznosno smrdelo.

Šolarji iz Topola smo imeli leseno avtobusno postajo s prav tako leseno streho, ki je stala ob glavni cesti nasproti gostilne pri Darinki (Petrič). Do postaje smo hodili po makadamski poti skozi vas, a le spodnji del vasi. Otroci iz zgornjega dela vasi so hodili na otavski avtobus in so ga čakali v Selščku, pri Granati, to je v tistem križišču, kjer pripelje cesta iz Rakitne. Jeseni smo raje kot po makadamu ubrali pot skozi sosedov sadovnjak in si nabrali sočnih jabolk, hrušk in sliv. Včasih se je sosed hudoval, ker smo preveč travo stlačili, a kaj, ko je bila hoja po poti prav dolgočasna. Včasih smo med čakanjem na avtobus še odigrali eno nogometno tekmo na dvorišču pred gostilno. V mrzlem, deževnem, vetrovnem vremenu smo se stiskali v tisti mali leseni hišici in napenjali ušesa, če se avtobus že bliža. Če je bilo čisto ozračje, smo ga menda slišali vse do Cajnarjev, vsaj tako se nam je zdelo. Pozimi je avtobus velikokrat imel zamudo. Slišali smo, da so pod njim kurili, da bi nafta odmrznila. Če je bila poledica ali veliko snega, tudi ni mogel speljati klanca od Cajnarjev do Žilc. Tako mi v Topolu, kot tudi v vseh drugih vaseh smo otroci imeli enako razmišljanje: če ga še pet minut ne bo, gremo domov. To smo sicer za vsak slučaj večkrat ponovili, a enkrat v tistih petih minutah je avtobus pripeljal, tako nam ni ostalo drugega, kot iti v šolo.

Za učence višjih razredov, ki so imeli 7 ali 8 ur pouka, kot tudi za tiste, ki so morali ostati pri dopolnilnem pouku, je bil na voljo dodatni avtobus. Za tiste, ki so bili bolj odprtih glav in so hodili k dodatnemu pouku, pa ni bilo organiziranega prevoza, saj je bil ta pouk kot predura, zjutraj, pred poukom. Tudi pevski zbor je imel svoje vaje zjutraj pred poukom, zato sem tisti dan šla že zgodaj od doma s staršema, ko sta šla v službo. Na poti od Bresta do šole sem se vedno ustavila v pekarni pri Gorjupu, kjer sem si kupila še toplo žemljico ali kakšno drugo pekarsko dobroto.

Konec poletja smo se vaški otroci zbrali in šli pogledat, če je z avtobusno postajo vse v redu. Pokosili smo plevel naokrog, pribili kakšno desko, ki je med letom odstopila, pobrali smeti in jo pripravili na novo šolsko leto.

Viri:

  • Marija Lenarčič
  • Stanko Zalar
  • Leonida Tekavec (por. Korošec)

Kraj: Begunje pri Cerknici
Datum: 1977
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Gornik – arhiv Brestov obzornik
Skenirano: 28. 7. 2011
Oblika: skenirana datoteka

2 komentarja leave one →
  1. Daniel permalink
    23. 08. 2021 10:54

    Posnetek, ki skupaj z razlago povesta nekaj več. Že sama vrsta na tleh položenih šolskih torb in s tem vrstni red čakajočih. Tako izstopa na levi strani aktovka, ki prav gotovo ni od kakega šolarja. Že po obliki odstopa od ostalih, prav tako stoji posebej, kar pomeni, da je lastnik imel “poseben” status v primerjavi s šolarji. Morda učitelj, uradnik, vsekakor starejši. Poleg tega pa fotografija pokaže še kaj drugega. Čeprav je bila temperatura nižja, vsi nosijo puloverje, jopice ali jakne. Nihče nima danes tako priročne bunde ali vetrovke. V tistih letih je bila pri hlačah moda “na zvonec”, hlačnice so bile spodaj malo širše. Nekateri so pokriti s kapami, dve pa imata celo ruti. Vendar to ni niti tako pomembno. Posnetek kaže nekaj več, nekaj drugega, kar danes ne vidimo pogosto. So skupina vrstnikov, ki je povezana, ki se druži. In imajo se fajn. Tu ni raznih telefonov ali drugih elektronskih naprav v katere je usmerjena vsa pozornost lastnika Prav gotovo imajo ti na sliki lepe spomine na tisti čas druženja. S tem pa tudi mi, saj nas popelje v čas, ko smo bili vozači.

    Liked by 2 people

    • vikatursic permalink
      23. 08. 2021 11:22

      kolikor se spomnim tistih časov, se noben učitelj ni vozil s šolskim avtobusom. Vsak avtobus je imel svojo vrsto torb, zato menimo (vsi, s katerimi sem govorila), da torba, ki stoji ločeno (res pa je videti nekoliko drugačna, morda samo bolj nova), nakazuje začetek vrste za otavski avtobus. Se pa zelo strinjam, takrat smo imeli veliko več, kot imajo današnji otroci. Imeli smo pristno prijateljstvo.

      Liked by 1 person

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: