Skip to content

1936 Rakek – Izlet s kolesi

24. 08. 2021

Na sliki je prva z leve Grenkova Franci, tretja Danica Gregorič, roj. Svet, peta pa Daničina sestra Ivanka Martinčič, prav tako roj. Svet.

Sprašujem se, ali se niso kolesarji postavili le zaradi fotografiranja. Vsa kolesa so namreč moška. Dan danes to ni problem, ker tudi ženske kolesarijo v kolesarskih hlačah. Za tale krila pa zna biti kar težava. Težave bodo imeli tudi moški, če si ne bodo s ščipalko speli hlač. Nobeno kolo nima ščita na verigi. So pa vsi montlni beli. Iz tega sklepam, da so kolesa nova. Novo kolo je tedaj stalo v povprečju 750 din. Povprečna plača nameščenca je bila 2.000 din.

Glede na reklamo iz časnika Slovenec z dne 22. aprila 1897 bi to lahko bila Dürkoppova kolesa Diana. Tile na sliki in tisti iz reklame so identični. Kolo je postalo dostopno širšim množicam po prvi svetovni vojni. Bilo je kralj cest.

Ob nedeljah se ni smelo delati. Ljudje so čas zabijali na različne načine. Eni so šli na romanje, eni v gostilno. Slednji so romali potem nazaj. Doma so bile pa še litanije in pridiga. Kdor je imel kolo, si je lahko privoščil daljši izlet. Prav daleč pa tudi ni bilo pametno iti, ker je bilo treba potem še nazaj prikolesariti. Ceste so bile makadamske in kolo ni tako lepo teklo kot po asfaltu. Domov je bilo treba priti še za dneva, ker tile tudi luči nimajo. Bog ne daj pa, da bi deževalo. Krila in hlače bi bile blatne, frizure pa bi šle v tri krasne. Na lep pomladni ali poletni dan pa ni boljšega kot izlet s kolesom: na Cerkniško jezero, v Rakov Škocjan ali Planino.

Podjetje Dürkopp je leta 1860 ustanovil Nikolas Dürkopp. Sprva so izdelovali gospodinjske šivalne stroje. Kasneje so proizvodnjo razširili še na industrijske. Leta 1885 so začeli proizvodnjo koles. Že od leta 1933 do konca vojne so izdelovali orožje in vojaško opremo za nemško vojsko. Po vojni je proizvodnja zacvetela. Pričeli so  z izdelovanjem skuterjev, motornih koles in avtomobilov. Leta 1990 se je podjetje združilo s proizvajalcem Adler pod imenom Dürkopp Adler. Deluje v desetih državah in ima enajst hčerinskih družb.

Prvo kolo sem dobila pri šestih letih. Bilo je kovinsko rdeče barve. Tedaj koles za otroke ni bilo in moje je bilo le malo manjše kot za odrasle. Seveda se z njim nisem mogla pravilno voziti. Sem pa se. Na pedalo sem stopila z desno nogo, z levo pa sem poganjala. Je bilo skoraj kot skiro. Vozikanje je bilo na Gasilski cesti, od Glasbene šole do koder je pač šlo. Nazaj do šole je bil klanec pa sem kolo rinila. Kmalu pa sem se naučila tudi pravilno voziti. Le stati sem morala, ker še nisem dosegla sedeža.

V sedemdesetih letih so postala moderna pony kolesa. Prvega so naredili v tovarni Rog leta 1965. Narejen je bil po sistemu copy-paste (kopiraj-prilepi), saj je natančen povzetek kolesa graziella, ki so ga od leta 1964 izdelovali v Toscani. In jaz sem želela ponya. Kolo je bilo statusni simbol. Kdor se je vozil z navadnim kolesom, je veljel za kmetavzarja. Naša mama pa trmasta k – da ne rečem kdo. Saj imaš kolo, je pravila.

Trgovci vedno najdejo črno nišo in začeli so prodajati žvečilne gumije (lahko pa je bilo tudi kaj drugega), ki so jim bile priložene nalepke. Le te smo potem lepili v blokce, ki smo jih dobili v trgovini. Če ti je uspelo »zlepiti« celo kolo (ali pony express) si le-tega tudi zastonj dobil. Ampak v resnici ne poznam nikogar, ki bi to kolo tudi prejel. Sama sem imela deset balanc pa enih osem sedežev s po tretjino kolesa. In če gre verjeti novinarju časnika Dnevnik, ima staro pony kolo med kolesarskimi tatovi podoben status kot audi med avtomobilskimi. Še za razstavo v Muzeju novejše zgodovine so imeli izposojenega.

Kolesarskih hlač, podloženih z želejem ali kar je že, še ni bilo, asfalta tudi ne, zato je sedež vzmeten, da hrbtenica ni preveč trpela. Na štangi je torbica z orodjem.
Takole zavoro poznam. Tudi mamino kolo jo ima. Precej nizko pod balanco je in je bolj primerna za tiste z dolgimi prsti – pa ne narobe razumeti. Namesto luči pa je rdeč nagelj.
Mlajšim bo tale športna balanca bolj znana. Tudi zavore so podobne današnjim. Le zvonec je nekoliko od rok. Namesto luči je bel nagelj.
Podatke je zapisal Andrej Gregorič.

Slovarček:

  • montl: pnevmatika kolesa
  • štanga: prečni drog
  • balanca: krmilo

Viri:

Kraj: Rakek
Datum: 1936
Avtor: Ivan Tišler, fotograf, Vrhnika
Zbirka: Andrej Gregorič
Skenirano: 2. 3. 2021
Oblika: fotografija

2 komentarja leave one →
  1. Milan Tr permalink
    24. 08. 2021 07:39

    Pričakovano odličen zapis Ivanke Gantar!

    Liked by 1 person

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: