1970 Topol pri Begunjah – Skrb za malo sestrico

Fotografija je bila posneta junija 1970. Na njej sva Petra Kranjec (por. Kovačič), ki je bila stara dva meseca, in Vika Kranjec (por. Turšič), stara 9 let.

Kot najstarejša od štirih sester sem morala poprijeti za marsikatero delo. Mama Cvetka je bila zelo zaposlena z gospodinjstvom in skrbjo za štiri otroke, zato sem rada priskočila na pomoč, ko je bilo potrebno nahraniti dojenčka. Spomnim se nekega popoldneva, ko je šla mama na njivo in mi najmlajšo Petro prepustila v varstvo. Petra je spala v svoji posteljici in mislila sem, da prevzem takega varstva ne bo nič posebnega. A se je prav kmalu zbudila in pričela jokati. V želji, da bi jo pomirila, sem začela z vso močjo zibati posteljico sem ter tja. Tako močno, da se je posteljica obrnila naokrog in je ubogo dete padlo na tla. Seveda sem se neizmerno prestrašila in jo hitro pobrala ter dala nazaj v posteljico. “Kaj, če sem jo ubila?” sem se vsa prestrašena spraševala. Njenega joka sploh nisem slišala, le to mi je rojilo po glavi, kaj, če sem jo ubila. Ko sem nekako prišla k sebi, sem poklicala sestre in jih poslala na njivo po mamo. Ko je mama videla, da najmlajše “nisem ubila”, me je potolažila. Jaz pa sem si za vedno zapomnila, da je treba pri zibanju otrok imeti občutek.

Ker sta bila starša zaposlena, smo s sestrami velikokrat pomagale pri različnih opravilih. Iz šole smo prišle malo prej kot onadva iz službe, zato smo na štedilnik pristavile že prej olupljen in narezan krompir ali drugo na pol pripravljeno jed, tako da smo lahko čim prej jedli. Imele smo določen vrstni red za ribanje kamnitega poda v veži, lesenega poda v hiši, prav tako smo se zvrstile pri pomivanju posode: ena je pomivala, druga brisala, tretja jo je pospravila v omare. Ko smo bile že malo večje, smo si morale same zlikati hlače, če smo hotele iti na lepše. Vedno smo pomagale tudi pri vseh delih na njivi, pri kolinah in v gozdu. Kot da nisem imela doma dovolj dela, pa sem zelo rada šla tudi k Janezovim (Oblak), kjer sem rada gnala krave h koritu, jim odganjala brenclje, pomagala pri spravilu sena. Posebej sem bila srečna, kadar mi je oče Ivan rekel, da bolje seno potlačim kot kakšen odrasel. Po navadi so mi dali kislo mleko, včasih pa tudi 5 dinarjev.

Kraj: Topol pri Begunjah
Datum: junij 1970
Avtor: Janez Kranjec
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 29. 7. 2021
Oblika: fotografija