Skip to content

1967 Topol pri Begunjah – Klepanje

25. 09. 2021

Slika je nastala poleti 1967, ko je na obisk iz Kanade prišel stric Jože. Spredaj na sliki so Janez Kranjec, Jože Kranjc in Jože Korenčan, zadaj pa Romana Kranjc, Vika Kranjec in Martina Kranjec.

Stric Joe (dobesedno, kot se zapiše, ne Džou), tako smo ga namreč klicali, je bil dedkov brat po očetovi strani in je odšel v Kanado s trebuhom za kruhom. Leta 1967 je prvič in tudi edinkrat prišel na obisk v domovino. Njegovega obiska smo se zelo razveselili. Ni nam prinesel kakih daril, je pa dal “dolars” mojemu očetu ter njegovi sestri Tinki in bratu Tonetu za nakup pralnega stroja. Denar je izročil stricu Tonetu (ki ga je potem še malo oplemenitil), ki je potem leta 1970 kupil pralni stroj in nam ga s tovornjakom pripeljal. Bil je šofer v ljubljanskem podjetju Ilirija in vedno nam je pripovedoval, kako vozi sveče po celi Sloveniji, pa tudi izven meja. Spominjam se tistega dneva, že to, da je tovornjak zapeljal na naše dvorišče, je bilo veliko doživetje. Pralni stroj smo postavili v kuhinjo mame Johane, saj kopalnice takrat še nismo imeli. Otroci smo z velikimi očmi sedeli pred njim in opazovali, kako je boben vrtel plenice od naše tamale Petre.

Slikali smo se ob priliki, ko je stric Tone s hčerko Romano prišel na obisk. Njegovih obiskov, in teh je bilo res veliko, smo se otroci še posebno veselili, saj se je rad šalil z nami in nam pripovedoval razne zgodbe s svojih službenih poti. Pripovedoval je doživeto in malce ovito v tančico skrivnosti, da smo ga poslušali s široko odprtimi očmi in našpičenimi ušesi. Soseda Francita, ki je dve leti mlajši od mene, je nekoč vprašal: “Mož, koliko si star?” In Franci je ustrelil kot iz topa: “Petsto let!” Temu smo se še večkrat nasmejali. Tone se je kar hitro privadil mestnemu načinu življenja, kar je videti tudi iz Romanine obleke. Nosila je kupljena oblačila, iz kvalitetnega blaga, s številnimi modnimi dodatki, medtem ko smo s sestrami nosile obleke, ki nam jih je sešila mama Cvetka.

Sosed Jože Korenčan, Možakov po domače, je prišel pogledat strica in se nam pridružil pri slikanju. Kot je videti na sliki, je zelo na kratko postrižen. Mogoče je vzrok temu praktičnost, mogoče pa tudi ušivost, ne vem, spomnim pa se, da po navadi ni bil tako kratko ostrižen. Na sliki ima samo delno zapeto srajco, bil je starejši od nas in je že vedel, kako biti frajer.

Stric Joe je želel, da se slikamo v kmečkem stilu, ob kakšnem kmečkem opravilu, zato smo posedli pred kozolec, toplar, ata pa je prinesel koso in se delal, kot da jo kleplje. Seveda je bil v resnici vešč tega in še mnogih drugih kmečkih del. Košnja trave je bila eno od glavnih kmečkih opravil, ki je zahtevala veliko znanja in pridnih rok. Včasih so kosili v skupinah, prišli so pomagat tudi možje iz sosednjih vasi. Za dobro košnjo je najbolj pomembna pravilno sklepana kosa, zato so bili klepači še bolj cenjeni kot sami kosci. Klepači so bili po navadi starejši kmetje ali hišni gospodar. Pri nas so kose klepali sede na tleh, včasih tudi na stolu, nekateri pa so klepali tudi leže na boku, saj se je tako dalo klepati tudi v bregu. Koso je bilo namreč treba sklepati tudi med samo košnjo, ko rezilo ni bilo več dovolj ostro.

Na sliki Janez kleplje sede na tleh. V tem primeru je v tla zabil brinovo korenino, v katero je nabil železno nakovalo, ki se mu je reklo med drugim tudi “žabca” oz. “babca” oz. klepišče. Za hrbtom klepača je bila v tla zabita ostrovka, to je palica z razporejenimi žeblji, na katero je naslonil ročaj kose. Na klepišče je naslonil rezilo kose in s klepcem – to je kladivo, ožje od navadnih – enakomerno tolkel po rezilu. Namen klepanja je bil po eni strani tanjšanje rezila, po drugi pa ostrenje le-tega. 

Po klepanju je bilo treba koso še nabrusiti. Za to je bila potrebna osla, to je brusni kamen in pa osovnik, posoda za vodo. Osovnik so kmetje naredili iz lesa, navadno iz lipe ali nagnoja, in sicer so krajše poleno razcepili na četrtine, v kos zavrtali luknjo in ga še obdelali od zunaj. Iz tanjšega lesa so pripravili še jezik, pasni zatič, ki so ga na osovnik pritrdili z vrvico, trakom usnja ali žico. V osovniku je morala biti vedno pripravljena voda, saj je morala biti osla za uporabo vedno mokra. Vodi so nekateri dodali še nekaj kapljic kisa, da bi kosa bolje rezala. Osovnik z vodo so si kosci zataknili za hlačni pas ali za pas predpasnika in vanj dali oslo, tako da je bilo orodje ves čas pri roki. Med samo košnjo je bilo treba  koso velikokrat nabrusiti, pa tudi manjše gube na listu kose se je tako dalo poravnati. Z eno roko je kosec držal list kose, z drugo pa z oslo zamahoval po ostrem delu rezila: enkrat spredaj, enkrat zadaj, spet spredaj, zadaj … in se tako počasi pomikal od širšega roba lista proti ožjemu. Potegi so morali biti hitri, sproščeni, z enakomernim pritiskom, pod določenim kotom osle. Pri tem pa je bilo treba še paziti na prste, ki so vihteli oslo po rezilu. Sama košnja s tako pripravljenim orodjem pa je že druga zgodba.

Prikaz klepanja kose.

Kraj: Topol pri Begunjah
Datum: 1967
Avtor: Tone Kranjc
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 29. 7. 2021
Oblika: fotografija

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: