1937 Bezuljak – Kako je Svetelča Neža postala Žogarjeva mama
Pred mnogimi leti, v času mojega otroštva, je vsaka hiša v vasi imela svojo mamo. Otroci pravzaprav niti nismo poznali njihovih imen. Bile so Kotova mama, Ancna mama, Popkova mama, Podraževa mama, Kovačeva mama … Ta drobna, majhna, zgarana ženica na fotografiji pa so naša mama, Žogarjeva mama. Moja mama.
Zakaj jo vikam? Tiste čase so vsi otroci po vaseh svoje starše vikali. To je bil izraz brezpogojnega spoštovanja. Starši pa so o svojem zakoncu govorili kot o naši oziroma našem.
Ampak Žogarjeva mama niso bili naša mama od nekdaj. Takole je bilo:
Med Rakitno in Preserjem leži vas Zgornja Brezovica. Je prislonjena v hrib, da so vaščani tisto dlan ravnega, ki leži pod vasjo, ohranili za polja. Na kmetiji, pri Svetelčih, se je 21. januarja leta 1905 rodila punčka. Ker je ravno na tisti dan godovala sveta Neža, je seveda deklica po njej dobila ime. Imela je skromno, a srečno otroštvo v družbi treh bratov in dveh sester. V to idilo pa je tako kot tudi drugod posegla 1. svetovna vojna.
Ker je bila vasica odročna, je bil pouk kar v kmečki hiši v vasi. Niso imeli niti pravih zvezkov. Znašli so se tako, da so jih naredili iz škrnicljev. Edino pisalo pa je bil svinčnik. Tako se je punče za silo naučilo pisati, brati in računati.
Leta so tekla. Neža je odrasla v lepo, postavno dekle. Imela je osemindvajset pomladi. Čas je že bil, da se omoži. To je doletelo tudi sosedovo, Brancljevo Ivanko. Omožili so jo v Bezuljak h Kotovim ta zgornjim. V naši vasi se je zaradi ljubkosti in krotkega značaja vsem priljubila.
Ta Kotova mama je bila všeč tudi Žogarjevemu Lojzu, ki je hudo potreboval ženo, kajti doma so bili sami moški. Pri Ancnemu Tonetu se je pozanimal, če je mogoče tudi zanj kakšna podobna na Zgornji Brezovici. Pa seveda čedna in premožna naj bi bila! Staknili so glave in pretresli vse hiše na Brezovici, kje bi bilo tako dekle. Ugotovili so, da tem kriterijem povsem ustreza Svetelča Neža.
Akcija je stekla. Nekega lepega dne sta jo Žogarjev Lojz in Ancen Tone peš čez hribe mahnila na úgledi. Pot je bila dolga. Vodila ju je preko Pokojišča, po gozdnih stezah do Kamnika in naprej na Gornjo Brezovico. Seveda sta načrt najbrž diplomatsko izpeljala in na začetku obiska najprej povprašala, če imajo na prodaj kakšno telico. Ko sta ob šilcih žganja dodobra ocenila dekle in njeno morebitno doto, sta prišla s pravimi barvami na plano. Očitno so bili pogovori uspešni, kajti čez čas sta obisk ponovila. Takrat so se najbrž dogovorili, kaj naj bi bodoča nevesta prinesla k hiši. Kasneje so ta dogovor oziroma ženitovanjsko pismo z vsemi pečati in podpisi potrdili na sodišču, ki je bilo tiste čase na Rakeku.
11. julija leta 1937 je bila s poroko potrjena zakonska zveza Svetelče Neže in Žogarjevega Lojza. Svetelča Neža je tako postala Žogarjeva mama. Naša mama, moja mama. Na ta dan spominja le nevestin poročni venček in dva drobna šopka.
To je poročni venček moje mame. Obod je iz žice. Nanj so pritrjeni okraski iz voska. Vse je ovito s svilenim trakom.
Na enak način sta izdelana tudi drobna šopka.
Slovarček:
- úgledi: poizvedovanje o potencialni nevesti, obisk na njenem domu in razgovor o njeni doti
- škrnicelj: papirnata vrečka
Viri:
- Ancna Iva, Bezuljak
Kraj: Bezuljak
Datum fotografije: neznan
Avtor: neznan
Zbirka: Ana Cunder
Skenirano: 25. 9. 2021, 9. 10. 2021
Oblika: fotografija, 2 predmeta
RSS - Posts
Navdušena sem nad fotografijama venčka in šopka! Na fotografijah s katerimi sem se doslej ukvarjala, se ni dalo določiti iz česa so podobni venčki narejeni, pa tudi nikogar ne poznam več, ki bi mi bil lahko povedal.
Ne boste verjeli, da je venček iz voska, sem ugotovila šele, ko sem ga poskušala oprati – ko se je začel luščiti star prah. Žal se je začel luščiti tudi vosek, a sem se pravočasno zaustavila. Pridite ga pogledat 🙂
Ne zamerite, če vas poprevim glede vikanja : “…ženica na fotografiji pa so naša mama…”. V tem primeru gre za lepo (in skoraj že izumrlo) slovensko slovnično obliko, ki se imenuje onikanje.
Hvala za popravek.
Mislim, da je šlo pri starših le za vikanje. To je razvidno iz spodnje razlage (Slovar slovenskega knjižnega jezika, Wikipedija):
Oníkanje je raba tretje osebe množine moškega spola v govoru s spoštovano osebo, npr. »Kako se počutijo, gospa?« (namesto oblike vikanja: »Kako se počutite, gospa?«). Ali pa: “Dober dan, gospod doktor. Sem jih že včeraj iskal, pa jih ni bilo doma. (namesto oblike vikanja: “Dober dan, gospod doktor. Sem vas že včeraj iskal, pa vas ni bilo doma.” Ali pa: “Milostljiva, že dolgo jih ni bilo videti. Pa ja niso bili bolni?” (namesto vikanja: “Milostljiva, že dolgo vas ni bilo videti. Pa ja niste bili bolni?”)
Hvala za vašo razlago. Tudi jaz sem razmišljala podobno kot ste zapisali, le na bolj preprost način. V mislih sem se vprašala, kako bi nagovorila mamo. Primer:
– “Mama, a boste šli ( vi) k maši?” ali “Mama, a bojo šli (oni) k maši?” Na podlagi moje laične presoje sem se zato odločila za izraz vikanje.