Skip to content

1916 Bezuljak – Mamina vera

6. 02. 2022

Moja mama je rasla v pobožni, katoliški družini. Vsak dan so pred vsakim obrokom in po njem zmolili kratko molitev. Ob večerih pa so molili rožni venec. To so počeli poleti in pozimi, v petek in svetek.

Ko so bili še doma, so ob nedeljah hodili k maši peš iz Zgornje Brezovice v Preserje. Otroci so bili kljub vojni deležni veronauka. Potrditev tega je bilo Prvo sveto obhajilo, ki ga je Neža prejela 6. julija leta 1916, v času 1. svetovne vojne. Dokaz je v obliki velike podobice, ki jo je dobila ob tej priliki in skrbno shranila.

Neža je odrasla. Oglasil se je snubec. Udarili so v roke in tako dogovorili poroko. Morala se je posloviti od svoje ljube rojstne hiše, svojih prijateljic in vasi. Z balo se je preselila na moževo domačijo v Bezuljak.

Življenje je teklo naprej po ustaljenih tirnicah: skrb za otroke, kuha, delo v svinjaku in garanje na njivah in travnikih. Tako je bilo čez teden. Nedelja pa je bila “Gospodov dan”. To je pomenilo, da se ni smelo opravljati nobenega nenujnega dela na polju, v gozdu, doma. Kdor bi prekršil to pravilo, bi storil hud greh. Le, če je bilo poprej dolgotrajno deževje, se je smelo z dovoljenjem župnika seno pospraviti v nedeljo. Da je nedelja, se je videlo tudi po oblekah. Namesto delavniških zakrpanih oblačil, smo bili nedeljsko oblečeni tako otroci kot odrasli. Spominjam se, da so si gospodinje po kosilu nadele klotaste črne predpasnike.

Najvažnejše nedeljsko “opravilo” je bila seveda udeležba pri maši. Mama se je že navsezgodaj pražnje oblekla, kajti prva maša je bila že ob šestih zjutraj, do farne cerkve v Begunjah pa je bilo okrog pol ure hoda. V omari je za take prilike imela spravljenih kar nekaj gvantov.

Ohranjen je še njen “zakmašni” plišast plašč in muf iz tistega časa. Muf so seveda ženske nosile pozimi, saj je premrle prste bolje grel kot samo rokavice. Še žepek za facolek in kakšen kovanec za v muto je imel v notranjosti.

Plašč in muf sta še danes v odličnem stanju, kar je dokaz, da se ju molji niso upali lotiti. Shranjena sta v omari, ki je z mamo prišla k hiši kot del njene dote.

V plašč in njeno črno žametno obleko sem bila pred leti na neki večerni slavnostni prireditvi oblečena tudi jaz. Verjetno je bila to mamina poročna obleka.

Pozimi si je mama ogrnila plet. Dobila ga je v spomin od svoje mame. Star je okrog 120 let, volnen, bleščeče črne barve, in še danes odlično ohranjen, brez poškodb.
V toplejših mesecih je muf nadomestila taška v katero je poleg facolka spravila še rožni venec in mašne bukvice.
Zelo važno je bilo pokrivalo. Na vasi to ni bil klobuček ali kapa, temveč facou. V času mojega otroštva je mama pozimi nosila za k maši toplo žametno ruto, poleti pa svilene.

Mamine rute so seveda po modi tedanjega časa.

Tudi nekaj šerp je imela shranjenih v predalniku. Mama jih je nosila tudi ob boljših prilikah. Se pa ne spomnim, ali jih je nosila kot ruto ali kot šal okrog vratu. Še danes pa je viden poten madež.

Šerpa je podobna širokemu šalu. Je iz svile, na konceh ima resice.

V takem pražnjem gvantu je peš, sama ali v družbi sosed, šla k maši. Obred se je tiste čase odvijal še v latinščini, zato je bilo nujno, da so se, medtem ko je ministrant latinsko odgovarjal župniku, verniki pobožno zatopili v molitvenike.

Ali pa tudi ne. Žene so medtem skrivoma pogledovale po klopeh, če ima katera novo ruto, fantje pa so se najbrž ozirali po dekletih. Starejši možakarji pa so le stežka dočakali konec maše, saj se jim je mudilo v gostilno k Jankotu ali Bonaču.

Gospodinje so po maši odhitele domov kuhat nedeljsko kosilo. Tako tudi naša mama. Po kosilu nismo dolgo lenarili. Prav kmalu nas je mama opozorila, da se moramo odpraviti k večerni, ki je bila ob dveh (ali mogoče treh) popoldne. Šele, ko smo opravili še to pobožnost, smo šli lahko na vas, kjer smo se preostanek nedelje igrali. Tako je bilo v poletnih mesecih.

Kako je bilo pa v hladnejših mesecih? Da bi se naša vera ne ohladila preveč, smo zato vsak večer molili rožni venec. Klečali smo v kuhinji in se s komolci naslanjali na štokrle ali žesrle. Ob hudem mrazu smo se raje tiščali ob kmečki peči. Mama je molila “naprej”. Starejši brat ni bil preveč bogaboječe sorte. Večkrat je med molitvijo uprizoril kakšen “šou”, seveda medtem ko so bili starši globoko zatopljeni v roženkranc.

Povestno knjigo je pogosto naslonil na škatlico za šivalni pribor in mirno bral. Nekajkrat pa se je medtem obrnil proti nam, otrokom, in nad nami naredil znamenje križa. Seveda smo se na skrivaj hihitali. Tako je molitev hitreje minila. Sledila je “nagrada”. Otroci smo prhnili na peč, starša pa sta se usedla vsak na svoj zidek. Najstarejši brat Lojz je bil najboljši bralec v družini, zato nam je v nadaljevanju večera on bral povest v nadaljevanjih Hči grofa Blagaja, ki je izhajala kot podlistek v Kmečkem glasu ali pa kakšno drugo knjigo iz Mohorjeve zbirke. Zelo radi smo poslušali tudi ata, ki je rad pripovedoval svoje dogodivščine.

Tudi Tonkovi, sosedje, so vedeli, da je naša mama hudo pobožna žena. Zato so jo zaprosili, da bi bila birmanska botra njihovi hčerki Mari. Seveda je mama z veseljem in vso odgovornostjo sprejela botrstvo.

Po pripovedovanju soseda, birmankinega brata, je bila birma nekje na začetku druge svetovne vojne. V tistih časih je bila birma vsakih sedem let. Istočasno sta bili birmani tudi njeni dve sestri. Med Maro in najmlajšo sestro, ki je šla k birmi, je bila razlika šestih let. Razlika v letih se vidi že ob primerjavi velikosti med birmankami. Mara je oblečena bolj skromno. Čevlji in torbica so bili verjetno kupljeni premišljeno, saj naj bi rabili še vsaj do takrat, dokler ji čevlji ne bi bili premajhni in bi jih lahko nosila mlajša sestra. Le bela obleka in beli nageljni v laseh poudarjajo slovesnost dogodka. Pa seveda mamina židana ruta. Sklepam, da je bila fotografija posneta pri vhodu v levo zakristijo farne cerkve v Begunjah.
Pa še pregovor: DELO JE MOLITEV.

Obojega so naša mama imeli v izobilju.

Slovarček:

  • veronauk: verouk
  • gvant: obleka
  • muf: plišast, močno podložen pripomoček za gretje rok
  • facolek: robec
  • muta – žametna vrečka, pritrjena na držalo, vanjo verniki spuščajo prostovoljne prispevke
  • mašne bukvice: molitvenik
  • plet: toplo volneno ogrinjalo
  • facou: ruta
  • šerpa: šalu podobna ruta
  • štokrle: stol brez naslonjala
  • žesrle: stol z naslonjalom
  • roženkranc: rožni venec
  • povestna knjiga: knjiga, v kateri je napisana povest
  • zidek: poseben stol na klopi tik ob peči in se tišči zidu

Viri:

  • Tonkov Tone

Kraj: Bezuljak
Datum: 1916 (prvo obhajilo), sicer dogajanje med 1937 in 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Ana Cunder
Fotografirano: 25. 9. 2021
Oblika: fotografija, dokument

2 komentarja leave one →
  1. Ivanka Gantar permalink
    6. 02. 2022 09:13

    Krasno.

    Liked by 3 people

    • anacunder permalink
      6. 02. 2022 18:00

      O, hvala lepa, tudi sama sem imela veliko veselja z raziskovanjem te teme 🙂

      Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: