Skip to content

1943 Postojna – Živemu ni zdravo v jamo hoditi …

5. 02. 2022

… Pravijo, da malo počakaš, pa te drugi dajo noter prej ali slej …

*

Ti dve kartici iz Postojnske jame sta iz zbirke Boštjana Petriča. Šestega julija 1947 je bila napisana razglednica jamske železnice v Postojnski jami, čeprav je po videzu sličica videti nekam starinska. Predvojna zaloga? Poglejmo. Natisnjena je bila vsekakor pod Italijo, uporabljena pa, razumljivo, v Jugoslaviji: o tem na hrbtni strani priča prečrtan, a še berljiv napis v levem zgornjem kotu: ” RR GROTTE DI POSTUMIA”. Tudi droben napis na prvi strani je črtkano prekrit, morda je spodaj pisalo “Il treno turistico” ali nekaj takega, medtem ko zgoraj še lepo piše Jamska železnica in na sliki je res poln vlakec obiskovalcev mogočne jame, polne kapnikov. Na zadnji strani spodaj levo piše Postojna, natančen pogled pa odkrije tudi natisnjeno letnico in kraj nastanka slike: 1943 XXI – med vojno torej, v enaindvajsetem letu fašistične vladavine, v Milanu. Pa smo odkrili!

Na tej kartici je Vidi na Gornje jezero Franc poslal iz Postojne prav lepe pozdrave, ji zaželel zdravja in da bi se dobro imela. Pripisal je še “Vesela zabava”, kar se očitno nanaša na obisk Postojne in njene znamenite jame.

“Izkopanine mlajše kamene dobe in jame” piše na hrbtni strani razglednice Fotolika iz Postojne, založbe Kraške jame Slovenije – Postojna. Namesto “in” bi gotovo moralo pisati “iz” … Ker je nepopisana, je bila očitno kupljena kot spominek. Najverjetneje je nastala nekje v šestdesetih letih ali prej, vsaj sodeč po papirju in načinu izdelave. “Prava fotografija” piše na mestu za znamko in to tudi drži … Na njej vidimo kamnito in koščeno orodje – sekire, pestnjake, igle in podobno, nekaj lončevine – sklede, lonec in oljenko, pa (obdelane?) kosti in zobovje živali ter okrasje – dve ali tri ogrlice – čez vse dovolj, da zbudi radovednost in razburka domišljijo … Kogar bi zamikalo branje o neandertalcih in kromanjoncih, ki so bivali v jamah, mu priporočam serijo knjig (6) avtorice Jean Marie Auel Otroci zemlje – zelo berljive in hkrati nadvse poučne zgodbe so, celo kaj žgečkljivega se nepričakovano najde vmes …

In zdaj zgodbica:

V Postojnski jami sem bila prvič nekje okoli leta 1959 ali 1960, ko sem hodila v drugi ali tretji razred. Šli smo z avtobusom, ki ni bil več tisti modri AP Gorica, s haubo nad motorjem poleg šoferja, ampak nov, zelen, z drsnimi okni, ki so se dala imenitno odpirati, kar je zaradi nadaljevanja dogajanja zelo pomembno.

Nekega dne v maju ali juniju je učiteljica ob koncu pouka naročila:

“Povejte doma, da bomo šli v četrtek (?) na izlet!” Pa smo povedali. Med mamami na vasi je zašumelo:

“A gredo tudi vaši na izlet? Kaj naj našemu dam s sabo? Kaj naj ga obujem in oblečem? Kaj pa če bo dež?”

Pa so se pomenkovale in izmenjavale izkušnje in nasvete. Kakšna je rekla tudi:

“Saj bodo učiteljice poskrbele zanje!” In druga: “Da se naš le ne bi izgubil, ko vedno zija na vse strani!” “Kam pa bodo sploh šli?!”

Ta informacija je prišla kak dan pozneje: “V Postojnsko jamo bomo šli. Tam si bomo ogledali kapnike in človeške ribice. In peljali se bomo z jamskim vlakom!” Navdušeno smo pripovedovali doma, se veselili in odštevali, kolikokrat gremo še spat do izleta.

Na vasi je med mamami spet završalo: ” O, prav je, da to vidijo!” In druga:

“Jaz sem pa že vse pozabila !” In: “Jaz pa nisem bila še nikoli!” Pa tretja: “Tako sem bila ožuljena, da se mi še zdaj pozna!”

Hitro so preskočile na drugo temo: “Kaj boš pa ti dala za malico?”

“I kaj! Eno flašo čaja pa trdo kuhano jajce!”

“Pol litra ali liter?”

“Kaj pa če mu bo slabo? Bolje, da doma nič ne je, da ne bo bruhal!”

In tako so po malem razpredale ves dan, pod noč pa otroku naročile, naj izprazni šolsko torbo in vanjo dale steklenico s čajem in prigrizkom zavitim v papir: dva z marmelado zlepljena koščka domačega kruha, morda jabolko ali jajce ter velik robec, pa ruto ali kapo. Zjutraj je sledilo še navodilo, naj v torbo da tudi jopico, če mu bo vroče, naj posluša učiteljico in se drži skupine, da se ne izgubi, pa pazi na steklenico, da je ne bo razbil ali kje pozabil: ” … Jih nimamo toliko!”

Pa smo šli že zgodaj, še vsi omotični in zaspani. V avtobusu je smrdelo in mraz je bilo, pa smo se tiščali po trije na sedežih in nekaj časa drgetali. Počasi se je vse skupaj odtajalo in postajali smo živahnejši. Začeli smo odpirati okna, da nam je pihalo v lase, učiteljica pa je hodila po avtobusu in zahtevala, da jih takoj zapremo. Vprašala je vsake toliko, ali je komu slabo. Nikomur ni bilo in tako smo se peljali dalje. Ko smo prišli v Postojno, smo se vsuli ven in izstopil je tudi šofer. Ozrl se je po svojem imenitnem vozilu, pozelenel in čisto pobesnel:

“Kateri prasec je pa kozlal skozi okno?!.. Kdo bo zdaj to spucal!? Boš ti? Boš ti?… Kdo je sedel tukaj?!” Nekaj jih je pokazalo na grešnika, on pa v jok – kaj pa drugega.

“Kar ti pucaj zdaj! A se bomo s takim avtobusom vozili okoli?!” Učiteljici (zdi se mi, da sta bili dve) sta skušali pomagati, pomiriti, potolažiti … nekako rešiti zadevo. Ne spomnim se, kdo je potem z neko krpo ali papirjem na dolgi palici za silo očistil nesrečni avtobus. Ubogi otrok, ki je ves bled, tresoč in objokan potem capljal z nami, gotovo ni imel nič od tistega izleta, saj smo se še drugi ves dan vedno znova vračali k temu dogodku in se spraševali:

“Kaj bi pa ti naredil?” In pametovali:

“Jaz bi kar v torbo …” Ali: “Na tla …” Ali se junačili: “Meni že ne bo slabo …” Tudi ko smo zvečer prišli domov je bila prva novica o izletu:

” Eden je pa avtobus pobruhal! Od zunaj!”

Seveda smo si bili potem v jami ogledali kapnike in človeške ribice, se peljali z vlakcem in iztezali vratove, da bi videli ali se še kaj pozna od partizanske sabotaže, v kateri so zažgali skladišče municije … Pred vrnitvijo ali že prej smo pojedli malico – a vse znamenitosti in užitke je zasenčil dogodek na poti in strah, da bi tudi nam bilo slabo. Vožnja z razmajanim avtobusom po luknjastih cestah je bila takrat huda preizkušnja. Nobenih tablet še ni bilo, še polivinilastih vrečk ne …

Ne vem, ali smo bili takrat tudi v Predjamskem gradu, tudi ne, kdaj smo izvedeli zgodbo o Erazmu Predjamskem, vsekakor pa smo si živo predstavljali tiste češnje in grozdje in pečeno ovco iz Vipave, o katerih smo slišali, da je z njimi Erazem dražil svoje oblegovalce. Pa na izdajalca, ki je postavil luč v straniščno okno, da so Erazma zadeli, smo se tudi jezili še nekaj časa …

Prvi izlet v Postojnsko jamo je vsekakor bil dogodek, ki ga ne pozabiš do smrti – in tako je bilo tudi mišljeno.

Slovarček:

  • hauba: kupolast pokrov
  • spucati: očistiti
  • flaša: steklenica

Kraj: Postojna
Datum: 1943 in okoli 1960
Avtor: ni znan
Zbirka: Boštjan Petrič
Skenirano: 16. 4. 2021
Oblika: 2 razglednici

3 komentarji leave one →
  1. francmazi permalink
    5. 02. 2022 23:15

    Za duhovit opis priprav na izlet in za opis potovanja z avtobusom v Postojno in nazaj vse čestitke! Zaradi zgodovinskega spomina dodajam le droben popravek. Partizani so 23. 4. 1944 skrivoma prišli v Postojnsko jamo tako, da so skozi malo znan in neuporabljan vhod pri Pivki jami prišli do zalog motornega goriva (prispevek zmotno omenja municijo), shranjenega kmalu za vhodom v Postojnsko jamo, ki je bil zastražen. Tako so se od znotraj po nekaj kilometrih tipanja v temi pritihotapili do sodov z gorivom in jih zažgali. Povratek je bil seveda še bolj dramatičen. Nemci so jamo uporabili za skladišče, da je bilo varno pred zavezniškimi bombardiranji. Ne vem, kako je sedaj, a še desetletja po vojni je bil predel jame kmalu za vhodom precej počrnel od dima tistega požara.
    V spomin na to akcijo praznuje Občina Postojna svoj praznik.

    Liked by 1 person

  2. 6. 02. 2022 08:34

    Najlepša hvala za vse , kar ste napisali! Medvojni dogodek z gorivom mi je ostal samo v meglenem spominu, nisem pa se potrudila, da bi razčistila, kaj in kako je v resnici bilo, zato res hvala, ker ste to namesto mene napisali vi.

    Všeč mi je

Trackbacks

  1. 1957 Begunje – Izlet v Postojnsko jamo (2) | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: