Skip to content

1957 Begunje – Izlet v Postojnsko jamo (2)

24. 02. 2022

Z užitkom sem prebrala spomine gospe Milene na njen izlet v Postojnsko jamo. Ob tem so tudi meni privreli na plano spomini na naš šolski izlet v drugem razredu OŠ v Begunjah pri Cerknici.

(O tem izletu je sicer že pisala Marta Hren 18. 6. 2015, zato ne bom ponavljala podatkov, ki jih je navedla že ona.)

Verjetno so bile priprave nanj podobne, kot jih je slikovito opisala že Milena. Nedeljska obleka, krepka malica, pa še nekaj soldov za kakšno kartico so primaknili skrbni starši. Ta ograbek mladeži so zaupali pod okrilje prikupne učiteljice.

V načrtu je bila vožnja z vlakom z Rakeka do Postojne. Kako pa priti do Rakeka? Peš čez hribe je bilo predaleč, avtobusa tudi še ni bilo v tistih časih. Pa so našli rešitev. Prikazala se je v podobi možakarja in njegove konjske vprege. Naložil nas je na lojtrni voz. Da nas je lahko vse spravil nanj, je položil čez stranice deske, na katere smo se stisnili. Vožnja po merilih današnjega časa najbrž ni bila udobna, za tiste čase pa prijetno razburljiva.

Na Rakeku nas je stresel z voza. Zajel nas je ponovno val razburjenja, kajti tako imenitnega poslopja kot je železniška postaja, marsikdo od mularije še ni videl, pa železniških tirov in železničarjev tudi ne. Ko smo si napasli prvo radovednost, smo začeli raziskovati prostore na postaji. Najbolj je pritegnila pozornost majhna trafika, kjer se je vse bleščalo od drobnih spominčkov oz. kiča. Kaj tako lepega še nisem videla! Oči so se mi zapičile v “srebrn” prstanček z modrim kamenčkom. Nemudoma sem izvlekla denar in v zameno dobila zame dragocen prstanček.

Bila sem tako prevzeta nad nakupom, da se niti ne spominjam vožnje z vlakom v Postojno, ne ogleda jame. Spomnim se le, da smo se na vlaku, najbrž že za prvim ovinkom, lotili malice. Pomlatili smo trdo kuhana jajca in klobaso z domačim kruhom ter vse poplaknili s čajem. Teh dobrot doma nismo bili deležni in je zato taka “razkošna” malica prispevala k pomembnosti tistega dne. In pa seveda moj prstan! Najbrž je bilo pred jamo še več in bolje založenih trgovinic s privlačnimi drobnarijami, ki pa me niso več zanimale. Najbrž zato ne, ker sem bila že brez denarja.

Vsi vemo, da je Erazem Predjamski rad zobal češnje, Šuštarjev Jožek pa tudi. Kupil si jih je in se seveda tudi obilno najedel ter jih verjetno tudi bogato zalil z vodo ali čajem. Usodna napaka!

Nazaj grede pa se je pripetil “incident”, kot se za skoraj vsak šolski izlet “spodobi”. Na povratku vožnje z vlakom, so mu češnje v želodčku zavrele in na vsak način hotele na plano. Ni bilo časa niti za opozorilo. Ubogi revček je bruhnil po sebi in celo otroci na nasprotni klopi so bili deležni smrdeče prhe. Še sreča, da so bile klopi v tistih davnih časih lesene in ne oblazinjene kot dandanašnji. Tako, da se je dalo posledice odstraniti s papirjem, na klopeh, gvantih in na tleh. Le nič kaj žlahten duh je še ostal. Jožek je najbrž z občutkom krivde občepel na klopi in komaj čakal, da se bomo pripeljali na Rakek, na svež notranjski zrak. Mi pa tudi!

Povratka do šole se ne spominjam. Kdo nas je fotografiral tudi ne. Padejo v oči moje bose noge, s čevlji v rokah. Kljub pomembnosti dneva, lepši oblekci in mašnici v laseh, izgleda, da nisem mogla zdržati obuta. Najbrž so me čevlji žulili, ker jih nisem bila navajena nositi. Kajti doma sem bila vse toplejše mesece bosa. Najbrž sem imela z obutvijo slabe izkušnje, ker sem morala nositi svoje čevlje toliko časa, da so mi bili že premajhni ali pa sem jih podedovala od sestre, kateri pa so bili preveliki. V obeh primerih so me žulili. Moja navada, hoditi bosa, se me je držala še vse do konca srednje šole. Kako pa sem se odvadila?

Takole je bilo: V gimnazijskih letih smo večkrat z bratom in sestro hodili na Šmarno goro. Seveda sem se jaz že ob vznožju sezula in bosa čez zglajene korenine in stezice nadaljevala pot. Ob eni taki priložnosti se srečamo s starejšim gospodom. Pogleda v moje bose noge in me sočutno vpraša: “Ali ste se zaobljubili, da boste peš poromali gor?” Šele takrat sem se zavedala, kako bosa vzbujam pozornost. Bila sem ozdravljena od takih “romanj” na Šmarno goro. Bosa sem hodila le še med počitnicami, doma na vasi.

Slovarček:

  • ograbek: skupaj pograbljeno seno
  • gvant: obleka

Viri:

  • Kotov Tone

Kraj: Begunje pred šolo
Datum: maj ali junij 1957
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 28. 8. 2012
Oblika: fotografija

5 komentarjev leave one →
  1. 24. 02. 2022 09:41

    Še en dokaz, da se prvega izleta v Postojnsko jamo nikoli ne pozabi!

    Všeč mi je

  2. anacunder permalink
    24. 02. 2022 09:50

    Res je!

    Všeč mi je

  3. Marija permalink
    24. 02. 2022 21:18

    Pravijo, da se stari ljudje dobro spomnijo preteklih dogodkov, tistih, ki so se zgodili pred kratkim pa ne. Jaz sem pri tem izjema. Čedalje bolj pozabljam oboje. Sicer se spomnim, da sem bila tudi jaz “s šolo” v Postojnski jami, ne vem pa več v katerem razredu. Se pa dobro spomnim “pomembne” malenkosti. Pred jamo je čistilec čevljev vabil ljudi k sebi. Meni se je zdelo to sila imenitno. Denar, ki mi ga je mama dala, da si morda kupim sladoled, sem porabila za čiščenje čevljev. In to pred obiskom jame. Ko smo prišli ven, so bili seveda še bolj umazani, kot pred čiščenjem.

    Liked by 1 person

  4. anacunder permalink
    25. 02. 2022 08:54

    Prav smejala sem se, ko sem prebrala, kakšno željo pa ste si vi uresničili na tem “legendarnem” izletu.
    Pa še osebno vprašanje, če dovolite. Ko sem ogledovala fotografijo iz Dobca, ki ste jo nedavno prispevali, se mi je zastavilo vprašanje, če niste vi mogoče Krajnča Maša, vaš brat Janez pa moj sošolec iz nižjih razredov? Če je “taprav” se dobro spominjam, kako se je vsako jutro ustavil pred našim kuhinjskim oknom, potrkal nanj in vprašal: “Ali je Anica že šla?” Pri nas je bilo namreč zbirno mesto za odhod v šolo. Nato smo skupaj odšli, Kovačeva Marta, Kotov Tone, Krajnč Janez in jaz, skupaj v šolo, v Begunje.

    Liked by 1 person

  5. Marija permalink
    25. 02. 2022 22:10

    Je “taprav”. Si predstavljam, da je komaj čakal, da se vam pridruži, saj je iz Dobca hodil čisto sam. Šele ko je odrasel, je povedal, kako ga je bilo strah.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: