1975 Stari trg – Pred VVU Stari trg

Ob zaključku šolskega leta se niso slikali samo učenci OŠ, ampak tudi varovanci VVU. Ti otroci so bili prva skupina v karieri pomočnice vzgojiteljice Polone Drobnič. Bilo jih je sedemnajst v starosti od dveh let in pol do pet let. Slikali so se pred vhodom v vrtec. Njihovi obrazki so resni, zaskrbljeni, nekoliko vprašujoče gledajo fotografa. Prav zanima me, kaj jim je rojilo po glavi. V ozadju je ime naše šole in doprsni kip heroja, po katerem se imenuje. Fasada je bila iz rdeče opeke. Na zelenici pred vhodom je rasla velika tisa, onkraj ceste nasproti šole pa stoji Trudnova hiša, ki je večji del leta samevala, ker sta bila lastnika v Nemčiji.

Prosto delovno mesto pomočnice vzgojiteljice je mladi nezaposleni Poloni Drobnič ponudila takratna vodja vrtca in vzgojiteljica Malči Grl. Službo je nastopila 6. novembra leta 1974 in ob delu kasneje končala šolo za pomočnico vzgojiteljice v Ljubljani. V vrtcu sta bili takrat dve veliki skupini. Prvo je vodila Polona (2,5 do 5 let) in drugo (5 do 7 let) vzgojiteljica Malči. Ko zdaj pomisli na prva leta službovanja, pogoji niso bili najboljši (velike skupine različnih starosti; malo igral, zunanjih sploh ni bilo; igrač je bilo zelo malo; osiromašena knjižnica; ni bilo didaktičnih pripomočkov; nezavarovan prostor pred vrtcem). Otroci so risali na zadnjo stran računalniških listov. Ker je bila sama z veliko skupino, je bila odgovornost še večja. Vedno se je bala, da se komu ne bi kaj zgodilo. Za sprehode je zbirala poti, kjer so bili otroci varnejši in so se lahko sprostili.

Prva leta je bil poudarek v učno vzgojnem programu vzgojiteljic na varstvu, vzgoji in igri. To se je odražalo tudi na otrocih. Bili so sproščeni, izražali so veselje in radi hodili v vrtec. Kasneje je bil večji poudarek na izobraževanju – pripravi na šolo in otroci so pogrešali igro. Ko je nekoč prišla mama po službi po otroka in so ga zbudili, so bile njegove prve besede: Kaj si me prišla že iskat, pa saj se nisem danes še nič igral.

Pogoji za delo so bili iz leta v leto boljši. Dobili so nove igralnice, didaktičnih pripomočkov je bilo vedno več, knjižnica se je obogatila … Vsaka skupina je imela svojo vzgojiteljico in pomočnico. Skupaj sta načrtovali program dela, izdelovali pripomočke, pripravljali otroke na nastope, okraševali panoje … Delo se je razdelilo na obe, odgovornost pa je nosila vzgojiteljica. Z leti ji je bilo delo z otroki vedno bolj pri srcu. Vsa leta je bila v vrtcu zjutraj med prvimi in je sprejemala otroke v varstvo. Sprejeti so bili z nasmehom in z odprtimi rokami, otroci pa so ji ljubezen vračali. Stekli so k njej in jo objeli. Pravi, ni lepšega, ko te zjutraj sprejmejo prijazne oči, te objamejo in čutiš, da te imajo radi, da je tvoje delo na dobri poti in da je obrodilo sadove. In prav to vračanje ljubezni otrok je Polono osrečevalo in ji dajalo elan, da je še več energije vložila v svoje delo in nikoli v svoji karieri ni pomislila, da bi se zaposlila, kje drugje.

Tudi zdaj, ko je že v pokoju, se otroci radi ustavijo pred njenim domom, in če jo vidijo, jo pozdravijo: Kako si Polona? Živio Polona!

• Stojijo: Toni Veber, Branka Crnić, Branko Vampelj, Damjan Zabukovec in Tomaž Krek.
• Sedijo: Klavdija Podobnik, Boris Tavzelj, Katarina Krajc.

• Stojijo: Erik Žnidaršič, Primož Strle, Radovan Šušnjar, Mitja Škrlj in Simona Zabukovec.
• Sedijo: Danica Zrimšek, Tomaž in Matjaž Čokl in Barbara Kočevar.

Med obujanjem spominov in pregledovanju slik je Polona kasneje dopolnila še zadnjo stran.

Slovarček:

• VVU: vzgojno varstvena ustanova, vrtec

Viri:

• Polona Drobnič, Vlasta Podobnik, Ivanka Rovan

Kraj: Stari trg, pred VVU
Datum: 1975
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Polona Drobnič
Skenirano: 24. 1. 2022
Oblika: fotografija