1954 New York – Dvorana Skrbniškega sveta OZN in voščilo na Gornje Jezero

Že dolgo hodim ogledovat to staro razglednico iz zbirke Boštjana Petriča z Gornjega Jezera, pa ne najdem dovolj imenitnih besed za ves njen blišč in pomembnost. Zato samo povem tisto malo kar vidim in vem, ostalo prepisujem:

To je dvorana Skrbniškega sveta OZN v New Yorku, kakršna je bila leta 1954. Notranjo opremo je leta 1952 projektiral ugledni danski arhitekt in oblikovalec Finn Juhl. Njegova izvedba interierja te dvorane je še prispevala k svetovnemu ugledu danskega oziroma skandinavskega oblikovanja.

Na sliki vidimo veliko naravnih barv lesa, veliko stekla in svetlobe, na steni levo pa ženska postava drži nekaj nad sabo, mogoče palmovo vejo, simbol miru. Na desni so zgoraj kabine za novinarje in poročevalce, pod njimi miza za zapisnikarje, ob straneh dodatni stoli za najbrž tajnike in drugo osebje, malo nižje od polkrožnega podija, na katerem je omizje za najpomembnejše funkcionarje oziroma predsedstvo, pa so sedeži za “navadno” občinstvo.

Dvorana je bila že med leti 1963 in 1977 večkrat spremenjena in prilagojena novim potrebam, potem pa za tri leta zaprta in temeljito obnovljena v enakem skandinavskem duhu ter spet odprta leta 2013. Od treh »skandinavskih« dvoran v palači Združenih narodov (Norveška je poskrbela za opremo dvorane Varnostnega sveta in Švedska za dvorano Ekonomskega in socialnega sveta) prav »danska« dvorana Skrbniškega sveta predstavlja najbolj dosleden primerek skandinavskega modernizma, ki se kaže v harmonični povezanosti materialov, barv in tekstur. Zadnjo prenovo sta izvedla danska arhitekta Kasper Salto in Thomas Sigsgaard, ki sta v spoštovanju in ponižnosti pred odličnim predhodnikom ter dansko tradicijo oblikovala novo pohištvo, pri čemer sta upoštevala predvsem zahteve ergonomije in dobrega počutja. Finn Juhl je stole za delegate postavil v obliko konjske podkve, kot jo vidimo na tej razglednici, ki pa je izginila, ko se je število delegatov povečevalo. Na željo danske oblasti so ob obnovi vrnili Juhlovo izvirno formo podkve, kar je oblikovalcema uspelo uresničiti z nekaj izvirnimi prijemi …

Skrbniški svet OZN, ki mu je pripadala dvorana na sliki, je bil ustanovljen za nadzor nad upravo ozemelj nekdanjih kolonij, ki so bile postavljene pod mednarodni skrbniški sistem OZN. Glavna cilja tega sistema sta bila pospeševati napredek prebivalcev teh dežel ter njihov postopni razvoj k samoupravi in neodvisnosti. Oba cilja skrbniškega sistema sta bila v celoti dosežena in zato ta od leta 1994 več ne deluje, v tej dvorani pa potekajo različni sestanki vseh delegatov članic OZN.

Mogočno palačo OZN v New Yorku, kjer se nahaja tudi dvorana s slike, je leta 1946 zasnovala skupina svetovno priznanih arhitektov, med katerimi sta bila glavna Le Corbusier in Oscar Niemeyer, medtem ko je dela vodil ameriški arhitekt Wallace K. Harrison. Stavba je bila v celoti prenovljena okoli leta 2007.

Organizacija združenih narodov je bila ustanovljena 24. oktobra 1945 v San Franciscu, med ustanovnimi članicami pa je bila tudi Demokratična federativna Jugoslavija … OZN je naslednica Društva narodov in še starejše Lige narodov. Delo OZN se odvija v skladu z Ustanovno listino, ki določa tudi organizacijsko strukturo oziroma glavne organe, ki so: Generalna skupščina Združenih narodov – osrednji organ OZN z najvišjimi pristojnostmi, Sekretariat Združenih narodov, Skrbniški svet Združenih narodov, ki je že prenehal z delovanjem, Varnostni svet Združenih narodov, Meddržavno sodišče ter Ekonomski in socialni svet …

Nekam naporno za dojemanje, vse tole … Lažje pa si predstavljam, kako so leta 1954 razglednico z nenavadno in razkošno sobano videli na Jezeru: bila je nekaj, kar je prišlo iz samega srca svetovne politike, bi se lahko reklo, ali vsaj iz srca upanja in zaupanja za vse preproste in navadne ljudi, kakršni so bili tudi na Jezeru. Imenitno, imenitno! … Že to, da je nekdo, ki ga poznaš, bil tam, na licu mesta, kjer se deli pravičnost in zaščita za vse ponižane in razžaljene, tam, kjer ima vsak, tudi najmanjši narod svoj glas in mesto pod soncem …! Sliki so se morda tudi čudili, ker se je zdel prostor na njej tako mogočen, nenavaden, tuj, razkošen, pomemben … Takrat so Združeni narodi pomenili mir, moč, upanje, enakost, pomoč za ves svet – in to je vedel vsak.

Štiriindvajseti oktober, dan ustanovitve OZN, je bil v Jugoslaviji in tudi v Loški dolini pomemben datum in vsako leto so v medijih obletnico obeležili s članki, slikami, govori in še na kakšne druge načine. V šoli smo se tistega dne učili o organizaciji, zgodovini in pomenu OZN, pisali domače naloge o tem ali tekmovali s spisi na natečajih, ki so zmagovalcem za nagrado največkrat prinesli kakšno knjigo s posvetilom v čast in spomin. Prebirali smo članke o delu OZN v Pionirskem listu in Mladini, občudovali črno-bele fotografije voditeljev, ki resda niso bile tako lepe kot slike filmskih igralcev, so pa bile bolj pomembne. Večje šole po mestih so imele tudi krožke OZN, ki so vsakokrat na obletnico pripravili razstave, objavili fotografije in kaj napisali v časopise o svojem delu in poznavanju te pomembne – najpomembnejše – svetovne organizacije.

Ko so se v svetu dogajale težke, pomembne in nevarne stvari – hladna vojna, oboroževalna tekma, dekolonizacija, Sinaj, korejska in vietnamska vojna, Golan … smo na radiu budno spremljali poročila in ko so povedali, da se z določeno zadevo ukvarja OZN, smo – ne le otroci – čutili veliko zaupanje, da se bo že vse nekako uredilo … Spoznali smo FAO – organizacijo za hrano, pa WHO, ki se ukvarja z zdravstvenimi problemi in UNICEF, ki skrbi za otroke … Ko so se kolonije druga za drugo osamosvajale in smo slišali, da so novo državo sprejeli v skupnost OZN, smo bili veseli zanje in tudi ko je gibanje neuvrščenih, ki je vzniknilo leta 1961 ali 1962, vzela OZN v obzir … Oboroževalna tekma, osvajanje vesolja, čas, ko je maršal Tito v enem od svojih govorov rekel: “Rakete, ki nam letijo nad glavami, lahko padejo tudi na naše glave!” so zaznamovali naša šolska leta …

Pravzaprav se mi zdaj čudno zdi, da se teh reči tako dobro spomnim – sem jih poslušala in brala samo zato, ker smo ravno kupili prvi radio in ker smo imeli naročen časopis? Ali ker sem bila veliko sama doma? Ali ker so to delali tudi sošolci? … Radio pa je bil takrat zakon čez vse! Tudi za atentat na Kennedyja 22. novembra 1963 sem zaradi njega izvedela med prvimi v razredu: zvečer med poslušanjem najljubše oddaje s popevkami so prekinili program in povedali, kaj se je pravkar zgodilo na drugi strani sveta. Naslednjega dne smo bili zaradi tega tudi sedmarji v Starem trgu vsi vznemirjeni, še posebej sošolka, ki si je dopisovala z vrstnico v Ameriki … Dopisovanje med mladimi po svetu je bilo takrat v vseh ozirih imenitno, mimogrede pa še način za vadbo angleščine … Malo pozneje sem tudi sama imela dopisno prijateljico na Finskem – ime ji je bilo Irma Tornqvist in še vedno nekje hranim njene slike … No, zaneslo me je daleč od OZN in razglednice, ki je z najboljšimi željami za novo leto pripotovala iz New Yorka na Gorenje Jezero! Oprostite.

“Združeni narodi, 20. dec. 1954” piše na poštnem žigu.

Nova dvorana, ki jo je opremila Danska, je ponovno restavrirana in ostaja spomenik izčiščenemu danskemu slogu oblikovanja prostorov in opreme, z razglednico, ki je bila oddana 20. decembra 1954 ob 6h popoldne pa so Vragovim na Gornje Jezero voščile srečno novo leto štiri osebe, od katerih je bilo eni ime Marija. Druga imena so razmazale kapljice vode, s katero je morda nekdo odlepil dragoceno inozemsko znamko … Pošiljanje razglednic in znamk na njih je dandanes skoraj povsem izumrlo, samo kak brezupno staromoden in nostalgičen osebek še napiše kakšno in jo pošlje nekomu sebi podobnemu … A trudoma napisano razglednico z veseljem vzameš v roke še čez leta, sms-a pa niti ne … Iz daljnih krajev poslan poslikan košček papirja pomaga, da ne živimo tako drug mimo drugega, ampak lepo povezani z nevidnimi nitkami … Tako mislim, no.

Viri:

• Wikipedija

Kraj: New York
Datum: 1954
Avtor: ni znan
Zbirka: Boštjan Petrič
Skenirano: 16. 4. 2021
Oblika: razglednica