1926 Veliki Vrh – Muhova teta
Ko je gospodarju Šemetovemu Jožefu z Velikega Vrha tam okoli leta 1926 umrla žena Gizela, uradno Elizabeta, je na pomoč priskočila soseda Muhova teta, da je poskrbela za otroke: iz Gizelinega prvega zakona z Jožefovim bratom Matijo je ostal France, z Jožefom pa je imela Marijo ali Mimo, Ivanko in Jožeta. Ni čisto gotovo, da je na sliki Muhova teta, kajti že dolgo je ni več med živimi, pozabilo se je tudi njeno ime, ostalo pa je nekaj žlahtnih spominov.
Muhovo teto so imeli otroci pri Šemetovih zelo radi. Že na obrazu se ji vidi, da je bila bistra, delovna in dobrosrčna. Ko si je vdovec Jožef poiskal drugo ženo, je bila zlasti Mima precej nesrečna, ker bi bila raje videla, da bi pri hiši ostala kar Muhova teta, s katero sta potem vseeno ostali povezani za dolgo. Še ko je Mima na Babnem Polju rojevala svoje otroke, je bila Muhova teta tista, ki je prihajala k njej za pomoč in nego prve dni po porodu.
Tistikrat – bilo je prav na Dan zmage – je k Ivanovim spet prišla babica iz Prezida, ki je imela obute gumijaste škornje. Otrokom so povedali, da jih ima zato, ker je šla v začarano vodo k izviru Trebuhovice pri Prezidu po novega dojenčka zanje. Otroci so se spraševali, čemu potrebujejo še enega dojenčka, a nad tem niso imeli moči … Mama Mima je bila bolna in je ležala, k hiši pa je prišla pomagat Muhova teta z Blok, ženska s te slike neznanega avtorja. Marici, najstarejši Ivanovi hčeri in sosedi Grabnarjevi Minki so kmalu naročili, naj gresta hitro, hitro povedat očetu, ki je snažil košenino v Dolinah, da imajo punčko. Deklici sta kot veter tekli vso pot tam preko Zavodov v Doline in čisto zasopli očetu povedali novico. Zadovoljen je bil punčke, ker si jo je želel, saj so do tedaj imeli pri hiši le eno in kar tri fante …
Muhova teta pa, ki je tiste dni gospodinjila pri Ivanovih, je po stari šegi zaklala kokoš in skuhala dovolj juhe za porodnico in družino. Mirno in svečano so jo pojedli v kuhinji. Potem je prišel na vrsto tenstan krompir s koščkom kuretine in solato, ki ju je teta otrokom razdelila v latvice in skledice. To je bilo nekaj imenitnega, da bi bilo še bolj, pa so se otroci s svojimi posodicami podali jest ven – sedet na drva ali na prag. Tako je tudi Slave tekel s svojo latvico skozi vežo, se pri tem spotaknil in spustil posodo, v kateri je bila poleg krompirja in solate, menda rdeče pese, tudi imenitna kokošja kreljut, kakršno je le redko videl. Latvica se je razletela, hrana se je pomešala s črepinjami, fantič pa je kar v diru pobral kreljut in zbežal na dvorišče. Teta se je zaman držala za glavo, žugala in vpila: “Počak’ se, boš že videl, bom povedala …!” Škoda je bila storjena, grešnik, ki mu je bilo najpomembneje, da je rešil mesek, pa je pobegnil in se skrivaj smejal …
Slovarček:
- tenstan: pražen
- kreljut: perut
Viri:
- Olga Žnidaršič, Iga vas, februar 2022, ustno
- Marija Knaus, Veliki Vrh, marec 2022, ustno
- Slavko Ožbolt, Markovec, marec 2022, ustno
Kraj: ni znan, domnevno Veliki Vrh
Datum: okoli leta 1926
Avtor: ni znan
Zbirka: Marija Knaus
Skenirano: 23. 3. 2022
Oblika: fotografija
Ne morem si zamisliti lepšega jutra. Pitje kavice in branje tvoje novele.
Me res veseli, draga Ana! Le da temu skromnemu zapisu do novele še malo manjka – mogoče napišem kakšno, ko bom velika:)
Zame je novela, le verjemi.