1935 Unec – Obmejna karta

Obmejna karta Angele Doles iz leta 1935.

Angela Doles se je rodila 24. 8. 1914 v Mahnetih 9, očetu Janezu in mami Luciji (Cilki) Doles (roj. Korošec). V družini je bilo osem otrok. Po mamini smrti se je oče ponovno poročil in rodili so se še štirje otroci. Tako je bila družina res velika. Angela se je leta 1939 poročila z Alojzom Rudolfom v Velike Bloke. Tako številčna družina je zahtevala tudi svoj davek. Otroci so odšli v svet s trebuhom za kruhom. Tako lahko na osnovi podatkov v obmejni karti spoznamo del življenja Angele okoli leta 1935.

V izkaznici se žal ni ohranila fotografija. Izkaznica je pisana v slovenskem in italijanskem jeziku. Na tej strani je številka izkaznice in lastnoročni podpis Angele Doles, imetnice obmejne karte.

Na naslednji strani je osebni opis, ki ga starejši poznamo iz starih osebnih izkaznic, pa tudi iz vojaških knjižic (lični opis).

Zanimivejša je naslednja stran. Tu pridemo do podatkov, da je bila Angela služkinja pri Antonu Bajtu Unec 42, s pripisom “lastnik nepremičnine v Javorniku”.

Na tej strani je določeno, kje je upravičena hoditi čez mejo v obmejnem italijanskem in jugoslovanskem obmejnem pasu. Našteti so kraji: Rakek, Unec, Haasberg, Planina, Malni, Slivice. Zelše, Kačja vas.

Na naslednji strani pa veljavnost izkaznice in datum ter kraj njene izdaje. Iz žiga je razvidno, da jo je izdalo Načelstvo sreza Logaškega v Logatcu.

Na levi je viza, izdana s strani italijanskih oblasti v Postojni (Postumia, II 7. april 1935.

S svinčnikom je izkaznico dopolnila Angelina polsestra Rozalija (Rozka).

 
Kaj je pogojevalo izdajo obmejnih kart?

Leta 1920 so v Rapallu podpisali pogodbo, ki je začrtala mejo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev z Italijo. Z rapalsko pogodbo je Kraljevina SHS v zameno za priznanje izgubila del ozemlja. S tem je pod Italijo prišlo okoli 300.000 Slovencev ali dobra tretjina slovenskega prebivalstva.

Kraljevina SHS, ki se je leta 1929 preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo, se je z mirovno pogodbo v zameno za priznanje države odrekla precejšnjemu delu ozemlja. Italiji so pripadle Goriška, del Notranjske, Trst, Istra, otoki Cres, Lošinj, Lastovo in Palagruža ter mesto Zadar. Reka je sprva dobila status svobodnega mesta, a je bila kasneje z rimskim sporazumom (27. januarja 1924) dodeljena Italiji.

Časopis Slovenec je ob podpisu rapalske pogodbe zapisal, da gre za dokument, “ki pomeni razkosanje našega naroda na tri dele in najbolj probujene sinove presaja iz prejšnje sužnosti v še hujše”. Italijanizacijska politika rimskih oblasti je pokazala, da so bile te napovedi pravilne.

V skladu z rapalsko pogodbo je meja med državama potekala po črti Peč – Triglav – Blegoš – Hotedrščica – Planina – Snežnik – Kvarner. Ozemlje s slovenskim prebivalstvom, ki je pripadlo Italiji, so Italijani imenovali Venezia Giulia, Slovenci pa Julijska Benečija in Julijska krajina. Ozemlje je ostalo pod italijanskim nadzorom vse do osvoboditve ob koncu druge svetovne vojne leta 1945.

Slovensko prebivalstvo je bilo po določitvi meja leta 1920 razdeljeno med štiri države. V takratni jugoslovanski Sloveniji je leta 1921 živel slab milijon Slovencev, več kot 400.000 pa jih je prebivalo v sosednjih državah, in sicer več kot 300.000 v Italiji, okoli 80.000 v Avstriji in od 7000 do 8000 na Madžarskem.

Prebivalstvo na ozemljih, ki so prišla pod Italijo, je bilo izpostavljeno močnemu italijanskemu nacionalizmu ter političnemu in kulturnemu zatiranju. S krepitvijo fašizma in stopnjevanjem nasilja je prišlo do velikega izseljevanja slovenskega prebivalstva bodisi v Kraljevino Jugoslavijo bodisi v tujino.

Kot izraz upora proti taki politiki Italije je bila leta 1924 ustanovljena podtalna organizacija Tigr (Trst, Istra, Gorica in Reka) oziroma njena veja Borba, ki se je borila proti fašizmu ter za priključitev Primorske, Istre in Reke k Sloveniji oziroma takratni Jugoslaviji. V okviru protislovenske gonje na Primorskem je prišlo do vrste napadov na slovenska in hrvaška društva ter organizacije, od katerih je bil najpomembnejši požig Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920.

 
In kaj je objavil Slovenec št 259 12.11.1920?

Ne priznavamo!

Včeraj je bil v S. Margherita in Ligure zadan slovenskemu ljudstvu smrten udarec. Najmanjšemu plemenu Evrope je imperialistična diplomacija Italije uropala tretjino njegove zemlje. Gorica, Ajdovščina, Tolmin, Kobarid so izgubljeni, izgubljen je Trst, izgubljena Reka, izgubljen Zadar, izgubljeni so otoki Cres, Lošinj in Lastovo, izgubljena domala cela Notranjska s Postojno. Nasilje, ki se je izvršilo na slovenskem ljudstvu, je šlo glede zapadne meje celo preko zloglasnega londonskega pakta, ki so ga bili sklenili oni moderni civilizirani roparji, katere nazivlja svet kapitalistične velevlasti. Da so se zaščitili takozvani »višji« interesi, je bilo treba napraviti operacijsko mizo za proletarsko slovensko ljudstvo na razkošni italijanski rivijeri. Je li bila usoda, našega Primorja že preje premišljena in sklenjena? Je li bilo zato potrebno, da se je na zahtevo Italijanov Slovenec izločil in izključil od mirovne delegacije? Njegovi protesti bi pač motili gladek potek diplomatičnih pogajanj in zavezniške velesile bi se morda celo užalile.

Neizmerna potrtost, smrtna žalost je prevzela srca našega zaničevanega, ogoljufanega, stokrat osleparjenega ljudstva. Nikdar več ne bo moglo pozabiti, da je bilo izročeno od gospodov Vesniča, Trumbiča in Stojanoviča v teku 43 ur brez boja svojemu poginu. Ta tri imena bodo ostala vžgana v srcih Slovencev in njihovih otrok na vekomaj. Mogoče so se morali gospodje delegatje podvreči italijanskemu ukazu, morda so morali pogoltniti nasilje in ponižanje, ki je bilo v Rimu pripravljeno, nikdar pa ne bo moglo naše ljudstvo razumeti, da so dali zastopniki naše države temu sramotnemu dokumentu svoj podpis. Ako so razmere že take, da se moramo upogniti pod italijanski diktat, potem priznajmo pred celim svetem, da je to diktat, ne pa mirovna pogodba. Naši delegatje naj prepuste Italijanom, da izvrše svoj rop po svoji volji, nikakor pa ne bi smeli dati svojih podpisov za tak rop.

Naj se pa zgodi v S. Margheriti, kar hoče, naj gospodje Vesnič, Trumbič.in Stojanovič »mirovno pogodbo« podpišejo ali ne podpišejo, slovensko in hrvatsko ljudstvo ne bo nasilja v Margheriti nikdar, pod nobenim pogojem priznalo. Zemljo, ki je prišla pod oblast italijanskega imperializma, smatramo slej kot prej za bistven del Jugoslavije, katerega drže Italijani krivično zasedenega. Naš cilj in cilj naših otrok more biti le eden; z neomahljivim, železno organiziranim delom moramo pripravljati tla za osvobojenje, ki mora priti, ako je pravica pravica, krivica še krivica.

Viri:

• Stane Doles
• Slovenec, 12. 11. 1920, št. 259
• STA 2020

 Kraj: Unec
Datum: 1935
Avtor: —
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: 4. 4. 2022
Oblika: dokument