1958 Bezuljak, Bled, Bohinj – Najlepši turistični kraji

“Le kaj imajo skupnega?”, se boste vprašali. Vsi se seveda začenjajo s črko B. Severjev Tone, naš pokojni sovaščan, pa bi še dodal: “To so trije najlepši turistični kraji v Sloveniji!”

BLED

Ta gorenjski kraj je že od davnih časov zaradi svoje lepote eden glavnih slovenskih turističnih adutov. Ob obali so si petičneži zgradili imenitne vile in jih pred radovednimi mimoidočimi skrili s prav tako imenitnimi vrtovi. Enodnevni občudovalci pa so se sprehajali ob jezeru, se povzpeli na grad, se s pletno peljali do otoka, si mogoče privoščili slovito kremno rezino ali se poleti celo kopali.

V takratnih časih je bil Bled tudi cilj mnogih šolskih izletov, pa tudi družinskih. Tako sva bili tudi midve s sestro Francko po zaslugi mamine popotniške žilice deležni tega enodnevnega razkošja. To se je dogajalo davnega leta 1958, v času poletnih počitnic. Tega dogodka ni bilo več v mojem spominu, našla sem ga slučajno. Pri pregledovanju mojih “cukrov” sem odkrila tudi zvezek, v katerem se je nahajal spis z naslovom: Moj doživljaj med počitnicami. Saj se najbrž še vsi spomnite, kako smo morali na začetku vsakega šolskega leta pisati spis na to temo.

Takole se mi je zapisalo v jeseni 1958, na začetku 4. razreda OŠ v Begunjah:

Neko soboto smo šle sestra mama in jaz v Kranj. Nekaj časa smo se peljali z avtobusom, potem pa z vlakom. V Kranju je vlak ustavil. Izstopile smo. Potem smo šle v Čirče. Do Čirč je eno uro hoda. V Čirčah je mamin brat. Drugi dan smo se odpravili na Bled. Takrat sem bila zelo vesela. Na Bled smo prišli ob treh. Tam sva se se s sestro kopali. Na visoki pečini sem videla grad. Ta grad se mi je zdel tako lep. Potem smo šli domov.

To sta bila najbrž edina dopustniška dneva tisto leto. Še pomislili nismo, da nekje obstaja morje in da se v njem namakajo le izbranci. Naše “morje” so bile Perunce, kjer smo se naučili tudi plavati.

BOHINJ

Zbirka: Leon Melink, skenirano: 4. 5. 2022

Ta pokrajina je prispodoba miru in spokojnosti. Tja sem se veliko let kasneje s svojo družino umaknila po napornem praženju na morju, prekladanju po sindikalnih prikolicah in domovih. Vsak dan smo imeli nov načrt. V užitek nam je bila hoja okrog jezera, pohod do slapa Savice, vzpon na Komarčo, Vogar …

Spomine na Bohinj je rad obujal tudi moj tast in pri tem redno potočil kakšno solzo. Bil je namreč odličen pevec in je bil na upokojenskih izletih zaradi tega deležen še posebne pozor­nosti. Ko so rajžali po vinorodnih krajih, jim je zapel En hribček bom kupil …, ko pa so se vozili po bohinjskem jezeru pa seveda Po jezeru bliz’ Triglava …

BEZULJAK

O, ja, tudi na robu naše vasi je bilo jezerce, pravzaprav lokev, po današnjem poimenovanju bi se ji reklo kal. (O tem je obširneje že pisala Marta Hren v prispevku na Stare slike.)

Zelo imenitno je bilo to naše jezerce, saj vas pravzaprav ni premogla kakšne omembe vredne tekoče vode, če izvzamemo tisto curljanje v Beču, pa v Doužku, kamor so pred mnogimi leti naši predniki hodili tudi po vodo. Lokev je služila predvsem za napajanje živine. Paša je bila na Rebri priljubljena, ker je bila v bližini voda in si je živina mimogrede potešila žejo, kar pa na oddaljenih pašnikih ni bilo mogoče.

Uživali pa smo tudi mi, pastirji. Čas smo si preganjali z rabutanjem sadja, kurjenjem ognja in uživanjem ob krompirju, pečenem v žerjavici. O, ja, tudi kadili smo. Brinovo lubje smo zmencali in ga zvili v svaljek. To kajenje je bilo sicer neprijetno, vendar smo s tem dokazovali svojo “možatost”. Tudi kajenje srobota nam ni bilo tuje.

Po izdatni paši pa je živina proti večeru sama krenila proti lokvi, se tam odžejala in tudi sama odšla v domači hlev. Mi, pastirji smo jim samo utrujeno sledili. Tudi, če je bila živina priklenjena k jaslim, so jo tiste čase vsak dan peljali napajat na Lokev. Ancna domačija stoji ob poti, kjer se je odvijala ta povorka do napajališča. V navadi je bilo, da se je žehta sušila kar na plotu ob hiši. Ob eni taki priliki, si je lakomno živinče privoščilo Ivino najljubšo oblekico. S tem napajanjem so prenehali, ko je bil v vas napeljan vodovod in so zgradili korita za napajanje živine.

Zbirka: Anton Katern, skenirano: 21. 9. 2015

Severjev Tone pa je ves čas tuhtal, kako bi našemu jezercu vdahnil novo vrednost. Da bo naše “jezerce” vsaj malo podobno drugim imenitnim jezerom, mora dobiti pravi, pravcati čoln. Zavihal je rokave, napel možgane in v svojem skednju začel z delom. Čoln je bil res atrakcija, čeprav ni bil ravno blejska pletna, vendar so se Tonetu uresničile sanje. Kar nekaj časa so se vozikali po Lokvi gor in dol. Prišlo je tudi do neljubih pripetljajev. Tetnemu Janezu se je primerilo, da je od silnega navdušenja čofnil v vodo, pa se ni ustrašil zase, ampak za prifek v katerem je bilo najbrž nekaj soldov, ki so bili pošteno namočeni.

Zakaj se tovrstni “turizem” na našem jezercu ni razvil? Voda je začela izginjati. Zakaj? Vaščani ugibajo, da je bilo temu najbrž krivo opuščanje napajanja živine. Ljudje, ki živijo v bližini izginule lokve pa trdijo, da je voda pospešeno začela izginjati ob pripravi trase za novo cesto, ki je bila speljana v bližini. Treba je bilo namreč minirati mogočne skale in ob eni takih močnejših detonacij je počila velika skala v lokvi, ki je do tedaj zadrževala vodo. Ancna Iva, ki živi v bližini, se namreč spominja, da je ob tem dogodku počila tudi stena njihove štirne.

Tako so se ob večerih počasi nehali žabji koncerti, jate divjih rac so se nehale zadrževati v ločju …

Izsušeno dolinico so začeli zasipati z gradbenimi ostanki. Ko je bila jama poravnana, so za vaško mladež naredili rekreativni prostor. Kaj hočemo, novi časi, nove navade!

Čeprav se naša vas ni razvila v turistično atrakcijo, drži kot pribito, da je za nas, vaščane, najlepša na svetu. S to mojo trditvijo bi se gotovo strinjal tudi Severjev Tone, saj je to svojo misel, da se Bezuljak lahko kosa z Bohinjem in Bledom, ob vsaki priliki tudi razlagal.

Slovarček:

• prifek: denarnica
• soldi: denar

Viri:

• Ancna Iva

Kraj: Bezuljak
Datum: jeseni 1958
Avtor: Ana Cunder, neznan
Zbirka: Ana Cunder
Fotografirano: 3. 3. 2022
Oblika: dokument, razglednica, fotografija