Skip to content

1920 Dolenje Poljane – Prastric z materjo in ženo

21. 05. 2022

Ko sem v zalogi neobjavljenih fotografij iskala kaj, kar bi bilo povezano z začetki Kovinoplastike, me je pritegnil znan rokopis na hrbtni strani neznane slike: “To je Okolišev iz Poljan, Janez in žena in mati in Fant (ali Franc ? …).” je pisalo. Zapis je naredila tresoča roka naše tete Reze.

Čedni mladi mož s košatimi brki je mlajši brat mojega starega očeta, prastric Janez Okoliš, rojen leta 1890, ob njem pa stoji žena Alojzija, doma od Kocavzovih, ki so prvotno živeli daleč sredi gozda v Grajševki in se leta 1906 preselili v Sigo, kjer so zgradili hišo. Leta 1907 je bil rojen Alojzijin brat Feliks, za katerega se domneva, da je deček na tej sliki. Spredaj pa sedi Okoliševa mati Marjeta, rojena leta 1853, druga žena mojega pradeda Tomaža Okoliša, ki je bil rojen leta 1838. Marjeta, z dekliškim priimkom Mlakar, je bila doma od Županovih iz Kozarišč … To je prvič, da vidim njeno podobo, pa tudi slišala sem o njej bore malo. Slika je zame prava trofeja, saj sega nazaj med davno pokojne prednike, ki jih nisem poznala, tako da o svoji prababici Marjeti zaenkrat ne bom zapisala nič, ker nič ne vem …

Vseeno pa naj povem majhno zanimivost: iz knjige Loška dolina z Babnimi Poljem starotrškega župnika Janeza Kebeta je razvidno, da je bilo pri Okoliševih na Poljanah – poleg Johan in Ivan – zelo pogosto žensko ime Marjeta. Še preden je prišla k hiši za nevesto prababica s te slike, sta se v dveh generacijah dve Marjeti od Okoliševih poročili v Vrhniko. Starejši sin Marjete s te slike, se je poročil z Marjeto iz Podloža in njuna prva hči je dobila ime Marjeta …

Ko skušam po oblačilih ljudi vsaj za silo določiti čas nastanka tega posnetka ugibam, da slika najbrž ni izpred prve svetovne vojne – krilo mlade žene že odkriva gležnje in rokavi na oblačilu starejše so malce sodobneje krojeni … Tudi precej posebni ovratnik na ženski obleki se zdi narejen po novejši modi. Je slika pri neznanem fotografu nastala potem, ko se je Janez Okoliš, ki se je sicer preživljal s tesanjem lesa, vrnil iz vojske? Da je bil vojak, priča slika v uniformi iz družinskega arhiva, na kateri je podoben drugim vojakom iz tega časa: suknjič z drugačne barve visokim ovratnikom in svetlečimi gumbi ter trakcem s piščalko, kapa podobni Švejkovi, visoki sijoči škornji in bridka sablja ob boku … (Ne bo šlo drugače, kot da se nekoliko bolje poučim o uniformah avstro ogrske vojske, da se mi ne bo treba zatekati h klavrnim improvizacijam, ko bo spet treba opisati kakšno od njih …)

Kako je bilo pri srcu prababici s slike, ko sta oba njena sinova morala v vojsko in sta se šele po dolgih letih in mesecih strahu in negotovosti končno vrnila domov? Vesela in hvaležna je bila najbrž, da sta živa, in hkrati potrta, ker je hudo trpelo njuno zdravje. Mnogo je bilo mož po velikem svetovnem klanju, ki so do smrti prenašali hude posledice vojnih ran, naporov in pomanjkanja.

Od oseb s slike sem poznala samo prastrica Janeza in njegovo ženo. Moja mati in vse druge nečakinje s potomci smo Strica kot tudi stare starše takrat še onikali tudi v njihovi odsotnosti in le izjemoma uporabili njihovo osebno ime. Kadar smo prišli v Sigo na obisk k teti Rezi, smo obvezno skočili še k Stricu v soseščini, če drugega ne, že zaradi občutka hvaležnosti, dolžnosti in spodobnosti. Pravzaprav šele zdaj dojemam, da je bila povezava naše mame s tisto hišo zaradi medvojnih dogodkov veliko globlja, kot sem se takrat zavedala …

V mojem otroštvu so bili Stric že star mož, še vedno velik in obilen, toda opirajoč se na palico in polni različnih nadlog, ki so si jih nabrali pri tesanju hlodov v gozdu in dveh vojnah. Razveselili so se nas, povprašali to in ono, potem pa se razgovorili o letini in boleznih. Teta Lojza pa je bila glasna in živahna, z značilno zvenečo govorico, ki jo je pozneje ena od sestričen znala strašno hecno oponašati – seveda le, ko smo bile na varnem same s sabo …

Stric Janez in teta Lojza sta imela okoli hiše nekaj sadnih dreves, onkraj kolovoza, ki je peljal čez njuno dvorišče, pa vodnjak in nizko gospodarsko poslopje, kjer sta, dokler sta mogla, redila kravo, prašiča, kokoši in zajce, ter obdelovala njivo, last dečka s slike, ki je šel pozneje še mlad z ženo živet v Francijo … Hiša je imela več lastnikov in v Feliksovem delu so se vrstili stanovalci: med vojno pregnanci s Poljan – številna Okoliševa družina, vključno z mojo mamo, v cimru pa je zmrzovala vdova Rezka s hčerko; po vojni so pri Stricu bivali Oščevi, ki so potem odšli živet v Izolo in nazadnje Benčinovi, ki so v začetku šestdesetih let prišli za delom v Loško dolino iz Loškega Potoka …

Teta Lojza je bila po vojni silno družbeno aktivna pri obnovi, pri Rdečem križu in v AFŽ in je kar prerada kaj pokomandirala, tako da so jo Stric svarili, naj ne pretirava, da je ne bo kdo … Stric Janez in njegova žena nista imela otrok in na starost je zanju skrbela nečakinja, naša teta Reza, čeprav že sama ne več mlada in kljub številnim lastnim nadlogam. Hišo strica Janeza in tete Lojze pa so pred leti podrli in napravili novo … Kolikor se spomnim, sta Stric in teta Lojza v hiši, ki je imela štiri prostore spodaj, zgoraj pa cimer in podstražek, uporabljala samo dva prostora: kuhinjo, ki je bila hkrati veža in sobo s krušno pečjo, mizo, posteljo in omaro, s katere so se jeseni smejali rdečelični carjeviči in božansko dišali … Včasih sem dobila kakšnega in bil je imeniten – ne toliko zato, ker bi ga bila lačna, ampak ker je bil podarjen in ker se je tako lepo svetil. Tudi sestrična se spomni, kako so Stric sedeli v sobi, lupili jabolko, jedli krhlje, njej pa dajali olupke. Zraven so jedli česen in tudi ona je dobila olupek, le če je najprej, tako kot oni, pojedla česen: “Če boš česen pojedla, pa boš tudi olupek dobila, drugače pa ne …” Zdrava dieta, ni kaj.

Bile so tam tudi ozke in strme stopnice na podstrešje, kjer je bila majhna soba ter podstražek, kjer nikoli nisem bila, čeprav so mi zadnji lastniki dovolili, da stikam po zapuščeni hiši tudi jaz. Na tistem podstrešju sta desetletja ležali dve malce modrikasti steklenici iz tankega stekla, ki sta držali po liter in pol, na njiju pa so se držali ostanki nalepk v avstro ogrski nemščini in sporočali, da je bila nekoč notri zdravilna voda iz Rogaške slatine … Med šaro in pajčevinami je ležal tudi umetelno odlit priročen lajhtar, ki ga niso več potrebovali, potem ko je Iga vas in z njo Siga dobila elektriko – v začetku je v prostoru gola žarnica visela na dvojni gumirani žici, opleteni z bombažno tkanino in luč se je prižigala s črnim okroglim stikalom, na katerem si z dvema prstoma premaknil levo ali desno šaltar iz bakelita … No, žarnica je pozneje dobila pločevinast emajliran taler, ki so ga ženske okrasile z vezenim ali kvačkanim prtičem in tekmovale, katera bo imela lepšega in bolj domiselnega …

Takole s tresočo roko je v starosti okoli osemdeset let pisala naša teta Reza. Podoben rokopis sta imeli tudi moja stara mama in mama.

Slovarček:

  • lajhtar: svečnik
  • taler: 1. krožnik; 2. senčnik
  • cimer: soba, navadno podstrešna
  • šaltar: stikalo

Viri:

  • M. Kandare, Stari trg, maj 2022, ustno
  • Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem II. del, Družina, Ljubljana, 2002,

Kraj: Dolenje Poljane, kraj fotografiranja ni znan
Datum: 1920?
Avtor: ni znan
Zbirka: Župnija Stari trg
Skenirano: 28. 3. 2012
Oblika: fotografija

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: